Verižna rima 4. januarja

Po jutru se dan pozna. Fraza, ki se je oklepajo vsi tisti, ki se radi predajajo jutranjim ritualom. Fraza, s katero se tolažimo, ko se nam sfiži ves dan, začenši z dvigom glave z vzglavnika in odmikanja odeje s svojega trupa. Metafora, ki je slavospev marljivim in delavnim in pregovor, ki žuga lenim. Čeprav je v mojem »poznem dopoldnevu« še prezgodaj, da bi lahko z gotovostjo potrdila ali ovrgla aplikacijo fraze na svoje življenje, lahko vendarle rečem, da je bilo moje dosedanje jutro tako bipolarno, da bo dolgoročno gledano iz te moke težko nastalo kaj drugega kot mešana štruca s semeni.

Mešan s semeni je bil tudi 4. januar 2017, ki je že z jutrom ponudil absurdov poln vzorec. Dopoldan sem se še trudila, da bi razvozlala skrita sporočila neprijetnih in posebnih trenutkov, nekje ob 3. uri popoldne sem odnehala. Google me je kasneje podučil, da je dan sicer tudi svetovni dan brajlice (morda zato nisem spregledala), da je na ta dan na Zemljo padel Sputnik, umrl je Albert Camus, avtor eksistencialističnega romana Tujec. Tako navedeno vse skupaj morda nima skupnega imenovalca, a zdaj so mi vse povezave jasne!

4. januar je bil med drugim tudi poslednji dan, ki ga je Katarina v celoti preživela pri nas na južni polobli, zato je bilo na ta dan potrebno zagotoviti venček vsega, kar sodobni turist potrebuje pred odhodom in mu do zadnjega še ni bilo dano v popolnosti izkusiti: čarobne trenutke za zadnje spomine, dobre lokacije za dobre snape, dobro in estetsko postreženo hrano in spominke za tiste na drugi strani Ekvatorja (souvenirs for the peers). Seveda pa je bilo tudi nujno, da kot gostiteljica izkoristim še zadnje brezplačno varstvo otroka, ki je že užival svoje prve poletne šolske počitnice. Zjutraj sem se tako namenila k fizioterapevtki na uro pilatesa, ki sva jo opravili ena na ena. Obotavljanje z odhodom od doma me je stalo penzionerske vožnje na najvišjo nadmorsko točko našega okrožja, kjer se nahaja ordinacija. V strahu, da bom fizioterapevtko pustila na cedilu in zamudila, sem gonila, kolikor je šlo. Od doma sem odšla že oblečena v športno opremo in se tako izognila preoblačenju pri njih, s tem pa prihranila nekaj časa. Klanec do ordinacije se je začel praktično pred našo garažo. Pogumno sem se lotila tudi strmega dela poti, kjer so me le nekaj mesecev nazaj, s kolesa hotele sklatiti vrane, v pičlih desetih minutah pa sem dosegla zastavljeni cilj. 

 

 

29°C ob osmih zjutraj bi lahko bili že kar ekstremni pogoji za žensko, ki ima po novem neobvladljiv strah pred kolesarjenjem. Kljub Tantalovim mukam (predvsem v kombinaciji misli: neprestano oprezanje za kombiji, misel na to, da bom pozna, bojazen pred vranami, ki sicer ne gnezdijo več), sem prešvicano, a zmagoslavno sedla na oblazinjene stole v recepciji debelih 10 minut pred začetkom vadbe. V vmesnem času sem zgoltala polovico vode, ki sem je imela s seboj in za nekoristno napravila brisačo, s katero sem brisala pot s sebe. Imela sem občutek, da se popita voda preko mojih por preliva naravnost vanjo.

 

Mirno in poslušno sem vadila, dokler na vrsto ni prišla neka posebna vaja, ki jo je bilo potrebno izvajati na tisti ogromni kovinski pilates napravi in je od mene zahtevala ležeč položaj in raznožko. Opazila sem, da sem zaradi vsega hitenja in sedenja izgubila nekaj tekočine tudi na delu telesa, ki se je dotikal sedeža kolesa. Skrajno neprimerno mesto. Nehala sem poslušati fizioterapevtko in se v glavi zgražala nad podobo zelo očitno omočenega območja med obema nogama. V mislih sem se začela ukvarjati s problemom opaznosti pojava in kako ga narediti neopaznega. »Joj, zakaj se nisem raje tu preoblekla. A mi je bila ta sramota res potrebna?« Vajo sem zato prilagodila po svoje in jo začela izvajati kot oseba z močnim artritisom. »Ste v krču? Nekako čudno ste začeli krčiti noge?« »Ne, ne, samo tako sem mislila, da bo najbolj prav!« Niti približno se nisem otresla njene pozornosti, dosegla sem le to, da je opazila krog mokrote na mojih hlačah, ki bi lahko nakazoval tudi na inkontinenco. Fizioterapevtka Hannah me je naenkrat začela obravnavati silno sočutno. »Oh, Ershka, nikar ne skrbite, ne obsojam vas, zgodi se lahko vsakemu! Kar posvetite se vaji, tole bomo pa že uredili« Pomilovala me je zaradi točno tiste stvari, zaradi katere sem se bala, da me bo. »Ni to kar mislite, res ni!« »Je že v redu, pozabite. Kot da nisem videla nič!«. In mi je pomežiknila. Celo pot nazaj domov tega ponižanja nisem mogla spravit iz glave. V glavi se mi je začel risati preostanek Hanninega delovnika. Panično bo brisala vsa mesta, kjer sem sedela, ker misli, da mi je ušlo. Zdelo se je kot tiste vrste sramota, ki bo po moji buči strašila cel dan… »Nujno rabim nek bolj zabaven dogodek, da napodim strašne misli iz buče«. Uf, kako NEPRIJETNO.

 

Bizarno dogodivščino sem doma zaupala Brinu in Katarini, ki sta čakala, da nadaljujemo proti zadnjemu sprehodu skozi prestolnico Južne Avstralije. Nikomur, tudi Boru, ki sem mu pojamrala preko telefona, se zadeva ni zdela bogvekako bistvena za preostanek dneva. 

 

Pokurila sem gostiteljsko okoriščanje z varstvom, nastopil je čas za turistično raziskovanje Adelajde in iskanje Instagramu zanimivih predelov prestolnice. Tudi v pol ure vožnje oddaljeni prestolnici je dušila pasja vročina. Hoja po betonu prestolnice je v takem vremenu preveč mučna, zato smo se raje odločili za obisk botaničnega vrta. Pisano in umirjeno zatočišče v centru ponuja hladno senco in sprehode skozi različne ekosisteme. Med drugim lahko zreš proti krošnjam nekaterih ogroženih primerkov dreves iz deževnih gozdov severne Avstralije, Indonezije in Papue Nove Gvineje. Nahajajo se v t. i. Bicentennial Conservatory-ju, eni izmed večjih znamenitosti vrta, ki se jo, že zaradi oblike in prepoznavnosti steklenjaka, opazi tudi iz letala. 

 

 

Namenili smo se vanj, tudi zato, da se ohladimo s hladnim in osvežilnim pršcem, medtem, ko si ogledujemo orjaška drevesa. Eden od vhodov je bil zaprt, na drugem pa so nas ustavili prostovoljci, ki so od nas pričakovali prostovoljne prispevke. Predvajano petje papig, ki ga lahko sicer slišiš iz zvočnikov nameščenih znotraj stavbe, preglasi glasno govorjenje vsaj sto drugih obiskovalcev v rastlinjaku. Gneče niti približno nismo pričakovali takšne. Zgornja sprehajalna pot, ki te vodi pod krošnjami palm, je bila nasičena z ljudmi skoraj do vhodnih vrat. Moja prva misel je bila, da naša ideja o ohladitvi ni tako izvirna in da jo očitno poznajo vsi ostali Adelajdčani, ki dopoldne vročega delovnega dneva za potrebe ohranjanja delovanja lastnega telesa, raje preživljajo v največjem zimskem vrtu na južni polobli. A ljudje na brvi niso bili le horda prešvicanih in od vročine zdelanih ljudi, čeprav bi vonj, ki se je razlegal po prostoru, lahko pritrjeval tej tezi. Nekaj so čakali. Organizatorjem smo pojasnili, da mi trije ne potrebujemo ničesar, kar se da pridobiti s čakanjem v vrsti in jih prosili, da nas spustijo na spodnjo pot, na katero ni hotel zaviti nihče drug, čeprav se na neki točki obe poti združita. Postalo je jasno. Ljudje so stali v vrsti, da bi bili priča čudežu, ki je proizvajal tudi omenjeni vonj. 

 

 

Zacvetela je ogromna rastlina, vsak od obiskovalcev pa je želel domov odnesti tudi fotografijo, shranjeno na svojem telefonu, ki jih bo za vse življenje spominjala, da so bili nekoč priča spektakularnemu dogodku. Amorphophallus titanum ali bolj zveneče Corpse flower, rastlina z največjim nerazvejanim socvetjem na svetu, je po letih shranjevanja, končno zbrala dovolj energije, da je odprla vijolično gmoto in razveselila (najprej) tiste, ki so skrbeli zanjo in se ob njej postarali. Gre namreč za do tri metrsko rožico, ki cveti vsakih deset let. Ko pa cveti, se »gorivo«, ki omogoča, da je cvet odprt, pokuri v 24- 48 urah. Čudežnost cveta je podobna tisti v filmu Denis, pokora, ko se je kot amaterski vrtnar izkazal gospod Wilson, le da je naša rožica smrdela po gnilem mesu, smrdljivih nogavicah, postanem pivu, čebuli, česnu in limburgerju, zato se z njo ni omamljal nihče. Ni bilo nič hujšega, če sem vas napeljala v napačno smer: ne jaz, ne Brin nisva cveta uničila. Smrad smo vzeli v zakup in bili ponosni, da smo bili priča čudežu, pa sploh nismo vedeli, da se nam kaj takšnega obeta. Kakšno SREČNO NAKLJUČJE. 

   

 

Dobila sem tisto pozitivno zgodbo, s katero sem želela pozabiti na pripetljaj pri fizioterapevtki. Polni vtisov in zadovoljni nad nenačrtovanim izplenom dneva smo se odpravili na tržnico, da bi Katarina nabavila še zadnje spominke za prijatelje. Vstopili smo na tramvaj, ki potnike brezplačno prevaža po centru mesta in se odpeljali do postaje Victoria Square. Opojni vonj vijoličnih palisandrovcev, ki so bili v razcvetu po vsem mestu, je zamenjal odurni smrad na tramvaju, ki je bil identičen tistemu na oddelku za opice v Ljubljanskem ZOO-ju. Pa ne zaradi ljudi, temveč zaradi rahle dotrajanosti ene od garnitur, ki prevaža potnike. Čeprav smo se vozili le 3 postaje, je Brin na vsak način želel sesti in spočiti svoje (kot je ocenil sam) uboge utrujene nogice, ki jih je imel v pogonu že od dopoldneva in so prehodile (če?) 3 kilometre. Sedel je nasproti starejše ženice, h kateri, kljub gneči na vagonu, ni želel prisesti nihče drug. Prostora je bilo dovolj, zato sem prisedla tudi jaz. Naenkrat me je kot električni tok po vsem telesu zadela mrzlota neke tekočine, ki je bila nevidno prepojena po oblazinjenem delu sedeža. Svojega jutranjega pripetljaja z inkontinenco še nisem čisto spravila iz glave, zato sem seveda takoj pomislila, da je nekdo napravil lužico, ki sem jo pomagala vpiti s svojimi kratkimi hlačami. Pripomočkov, s katerimi bi tekočino spravila s svoje tazadnje  in svojih nog, nisem imela. Katarina pa je tokrat odigrala vlogo optimista in zaključila, da je zagotovo nekdo polil vodo, ki jo je pil, ker je tako vroče.  Sok zagotovo ni bil, ker se nič ni lepilo, ampak saj se tudi urin ne lepi, kajne? Drugič v dnevu sem se sekirala zaradi svoje podobe v javnosti. Obakrat zato, ker bi ljudje lahko sklepali, da se spopadam z inkontinenco. Spet sem hrepenela po nekem srečnem  dogodku, ki bi izničil prejšnjega. Joj, kako NEPRIJETNO.

 

Pot od izstopne postaje do tržnice je bila res kratka, obogatena pa je bila s prerekanjem okoli problema, ali sem sedla na urin ali ne. Refren je doživel trikratno ponovitev. Logično, debata nas je vse skupaj zdelala in povzročila grozno lakoto. Zavili smo v vegansko-vegetarijansko restavracijo Goodies& Grains, ki je del trgovine, ki omogoča kupovanje po zero-waste konceptu. S strašno slabo vestjo sem sedla na njihove stole. Ko sta se Katarina in Brin odločila kaj bosta zaužila, sem odšla do pulta, da bi oddala naročilo. Vmes sem si trikrat premislila glede svoje hrane in pijače, nato pa na vprašanje »What would you like to have?« odgovorila zelo zmedeno, s še nedorečenim seznamom v svoji glavi. »Torej za sestro HRANO, za Brina PIJAČO. hmm, meni pa dajte hmm,… meni pa dajte.. hmm hmmm hmmm… Dajte mi 2 opcijo z arašidovim prelivom. Al pa ne. Dajte mi prvo opcijo s sezamovim prelivom. Joj, ne, tam je čili, kajne? To bo preveč pekoče. Dajte mi raje tole kvinojino zadevo in solato. Kar z arašidovim prelivom, prosim. Mislim, da bo to vse.«  Kelnarica, ki je imela na začetku mojega naročanja roke v pripravljenosti za delo, jih je med mojim govorjenjem raje odložila na pult in s prsti udarjala v ritmu glasbe, ki se je vrtela na radiu. Zbegana je nato raje dvakrat šla z mano skozi seznam, saj sem v njenih očeh predstavljala gosta s povečanim tveganjem (beri- vrnila bo kar je naročila ali pa bo prišla še donaročit in jim povzročila dvojno delo). V rokah sem ves čas žulila kovance in bankovce, ki sem jih prej nabrala iz žepa, denarnice ter stranskih žepov torbice in čakala, da mi sporoči stroške. »To bo 17 dolarjev 20.« Razprla sem dlan in na njej je bilo natanko 17,20. Punca na drugi strani pulta je bila čisto presenečena. Očitno je bilo namreč, da nisem tisti tip gosta, ki naroči in predhodno sešteje stroške. Šokirana sem bila tudi jaz, ki sem brskala, saj sem se bala, da ne bom napraskala dovolj. »Vau, to je pa res neverjetno! Kaj takega? Prepričana sem, da niste vedeli, koliko bo vse stalo, kajne? Rekla bi, da je pred vami en zelo poseben dan!« Zdaj vem, da je bila vizionarka, ampak to je bilo pa eno res SREČNO NAKLJUČJE.

 

Po nakupih na tržnici, ki so bili glede na iskano le polovično uspešni, smo z vlakom odšli nazaj proti domu in nato v nakupovalni center Colonnades v Noarlungo, da bi Katarina še dokupila manjkajoče spominke. V primerjavi z neznosnim božično-novoletnim direndajem le nekaj dni nazaj, je 4. januarja središče popolnoma samevalo. Medtem, ko je Katarina raziskovala ponudbo avstralskih trgovcev, sva z Brinom odšla v optiko, ki je bila v istem nakupovalnem centru. Sporočili so mi namreč, da so moja sončna in nova navadna očala končno pripravljena za prevzem. Pridružil se nama je tudi Bor, ki ima v tem istem centru eno od svojih poslovalnic. Družinsko smo torej odšli na moje prvo pomerjanje dokončanih, za prevzem pripravljenih očal. Kot se je izkazalo, prvo od treh, da so lahko naredili vse tako, kot je treba.

 

Sedli smo k uslužbenki, ki je pred nas postavila dvoje novih očal, s stekli, ki so bila po meri narejena ravno zame. »Preizkusite jih, prosim!« Najprej sem pomerila navadna očala. »Oh, oblika se čudovito prilega vašemu obrazu! Fantastično! Prosim, poglejte semle, da vidimo, kako je glede na vaš pogled centrirana leča.« Ubogala sem, čeprav bi ji že takrat lahko odgovorila, da ni nič centrirano. In da jaz tako čisto nič ne vidim. »Mislim, da nekaj ni vredu? Zelo čudno vas vidim. Mogoče je malce prevelika dioptrija?« Želela sem sneti očala, saj se mi je začelo vrteti, a sem za odobritev vseeno pogledala Bora. Padel je v krohot. »Eno oko imaš dvakrat večje kot drugo. Ha ha ha ha ha.« (Toliko o tem, da se čudovito prilegajo in sem fantastična. To osladno pretiravanje je le še ena od značilnosti Avstralcev, ki pa je pri prodajalcih izredno potencirana). »Joj, mami, kot bi gledala skozi kozarec si!« Naše slovenske komunikacije se je ustrašila uslužbenka, ki je zmedeno začela brskat po papirologiji, ki sem jo urejala ob oddaji naročila in podatkih, ki so jih zabeležili ob pregledu. »Joj, gospa, vidim, kaj je narobe. Grozno! Kot kaže je prišlo ob izpolnjevanju dokumentov do napake in je naš uslužbenec namesto – pritisnil +. Seveda ne vidite ničesar. Tako imate bralna očala z dioptrijo +2,75.« Bor se je, z Brinom v kanonu, še vedno na vso moč režal. »Danes pa res ni tvoj dan, hahaha.« Poznal je namreč zgodbo o jutranjem urinu. »Res se vam opravičujemo, ampak očala morajo nazaj k proizvajalcu, da vstavi pravilne leče. Trajalo bo kakšen teden ali dva.« Ampak, takrat bomo že v Sloveniji. Še sreča, da imam stare, ampak ne videti, je bilo grozno. Kot da mi telo NE SLUŽI.

 

Vsi skupaj smo se odsmejali iz optike, se poslovili in razšli. Z Brinom in Katarino smo se odpravili nedaleč stran, na plažo v Port Noralungo, Bor pa se nam je priključil nekoliko kasneje, ko je končal z delom. Za razliko od Hallett Cova, kjer dominira kamnita plaža, je v Port Noarlungi nežen pesek, tista edina podlaga, ki plažo v očeh vsakega Avstralca naredi plažo. Še vedno je bilo peklensko vroče, brez oblačka, ljudje so zato klub delovnemu dnevu drli na plažo in se skušali ohladiti v morju, ki je imelo med 23 in 25 stopinj. Na zadnji Katarinin dan v Avstraliji se je vreme končno začelo obnašati, kot se za poletje v Avstraliji spodobi! 

   

 

Port Noarlunga je raj tako za družine, ki morajo obisk plaže žegnati s sto in eno skulpturo iz peska, kot tudi za najstnike, ki se želijo ob pomoči podivjanih hormonov drug drugemu vtisniti v spomin predvsem tako, da si medsebojno izmenjujejo amilazo. Nič tu ne trpijo niti odrasli avanturisti. Celotna plaža je namreč zaščitena z naravnim grebenom, ki vzporedno z obalo poteka približno 400 metrov stran. Vzdolž njega lahko vsak dan opaziš številne potapljače, ki želijo videti kakšno od dvestotih morskih rastlinskih vrst in šestdesetih vrst rib. Življenje je tu tako pisano, da je potop, tako pravijo, odličen nadomestek za tiste, ki si izleta do Velikega koralnega grebena ne morejo privoščiti. Pozimi smo tu ujeli tudi tjulnje, ki so počivali na čereh, varno oddaljeni od sprehajalcev na plaži. Skoraj do grebena se lahko sprehodiš tudi po pomolu, na katerem se družijo ribiči, taisti najstniki in ljubitelji skokov v vodo. 

   

 

Ker se je Brin v tem letu naučil plavati in se je suvereno potapljal na domači plaži v Hallett Covu, kjer so (kot smo izvedeli post festum), morilske blue ring hobotnice, sem mu obljubila, da bova poleti tudi midva odšla na ta greben in si pogledala kakšne so ribe. Koledarsko smo bili že globoko v poletju, on pa še kar ni izkusil obljubljenega, zato sem ta srečno-nesrečni dan izkoristila za izpolnitev obljube. Opremila sem se s svojimi plavalnimi očali z dioptrijo (moja super pridobitev- dokler nismo prišli sem, sploh nisem vedela, da to obstaja), preverila še otrokove. Poslovila sva se od Katarine, ki je ležala na pesku in skušala ujeti nekaj črne barve (no, če smo realni, dlje od bež zaradi svojega svetlega tena, tako težko pride), zato da bi ljudje dejansko verjeli, da je bila v Avstraliji.

 

Hodila sva po pomolu in opazovala ljudi, kako srkajo vase vse, kar jim je poletje tisti dan nudilo. Tako močnega sonca tu ni bilo od božiča, ko je bilo 42 stopinj Celzija (božič leta 2016 v Adelajdi naj bi bil najbolj vroč božič na planetu). Naenkrat pa začne množica navdušeno vzklikati. »Mami, mami! Delfin! Delfin! Glej, tukaj je pod nama!!! Pohitela sem z nameščanjem plavalnih očal, da bi kaj videla tudi na suhem. Preverjeno lahko zaključim, da plavalna očala z dioptrijo služijo kot dober nadomestek navadnim očalom, če potrebuješ MacGyversko rešitev za nastali problem.

 

Kakšne 4 metre zračne linije stran od naju je iz vode skočil delfin, nato še enkrat in še enkrat. Razporedili smo se vzdolž ograje pomola in ga opazovali. Paša za oči! Navadno jih vidiš za grebenom, ne pa znotraj, tako blizu obale. Kakšno res SREČNO NAKLJUČJE! 

 

 

Po predstavi, ki jo je uprizoril siv morski sesalec, sva se spustila po stopnicah do morja. Nekaj metrov do grebena, na katerem lahko tudi stojiš, sva morala preplavati. Brinu sem dovolila, da se me je prijel za vrat in tako svojo moč privarčeval za kasnejše potope. Stopila sva na greben in začela sem z razlaganjem pravil. »Brin, to je lahko zelo nevarno, če me ne boš ubogal! Z rokicami se drži za rob, potem pa potopi glavo in opazuj dogajanje v morju. Jaz bom pa zraven ves čas gledala, da bo vse ok!« »Ok, a lahko zdaj greva?« Bil je silno neučakan, ribe in ribištvo in serija River monsters so njegova velika strast. Bogsigavedi zakaj. Prvi potop, brez uspeha. Nikjer ni bilo rib, le živo modre školjke in plapolajoča morska trava. Potopila sem se še jaz in videla nekaj tigrastih ribic. Povedala sem mu kje so in njegov drugi potop se je tako zaključil s kričanjem od navdušenja. »Mami, videl sem jih! Videl!!! Ful so bile lepe! Res!!!« Nato je neutrudno namakal glavo v vodo in bil tako suveren, da se je začel z rokami že čisto spuščati roba in plavati vedno bolj stran. Pomikala sva se vedno bolj levo od pomola.

 

Valovi so postajali vedno močnejši in gladina morja se je začela dvigovati, zato greben ni bil več na suhem.  Niti pomislila nisem, da je to šele začetek dvigovanja in da bo samo še slabše. Bila sva v vodi, brez »podna«, ko naju je zalil prvi velik val. In to ne tak val, kot se ga lahko navadiš v Simonovem zalivu, pač pa velik oceanski, vsaj meter in pol visok blok vode. Na vso moč sem brcala z nogami in Brina dvigala nad gladino, saj se je precej prestrašil. Z nogami sem iskala kak kamen, kamor bi lahko stopila. Ni ga bilo, zalil naju je še drugi val. Če sem ga izpustila, se ni zmogel obdržati nad vodo. Postal je zelo nemiren in začel je divje brcati, medtem ko se me je držal za vrat. Grabil me je tako močno, da me je z rokami začel dušiti, v nogo me je zgrabil še krč. Panično sem s stopaloma iskala kak kamen, plavala na vso moč, a nisva prišla nikamor. Kot bi plavala na mestu. Borila sem se z valovi, s tokom, ki naju je silil stran od grebena, s krčem, s svojo paniko in z otrokovim jokom. »Pa kaj je to? Menda ja ne bova potonila na najbolj vroč dan, poleg vseh teh ljudi, na dan, ko smo videli čudež narave?« Mislim, da je ves proces utapljanja skupaj trajal 5 minut, a zdelo se mi je kot enourni morski masaker. Skušala sem ga prepričati, da leže na hrbet in plava mrtveca, a je bil tako prestrašen, da se me nikakor ni hotel spustiti. Ko sem bila jaz že petič pod vodo in sem utrip srca čutila že v jeziku, sem začela kričati. »Help!« »Help!« Sledil je še Brin. »Help! Help! Help! Help!« Najstniki so se odlepili eden od drugega, ribiči so namesto proti trnku, pogledovali proti grebenu, mamice so k sebi stisnile svoje otroke. Trije mladi fantje so v hipu skočili s pomola. Kot kapljice. »Blup. Blup. Blup.« Mirno so priplavali do naju in naju pomirili. Eden od njih, dolgolasec, je prijel Brina in ga uspel prepričati, da leži na hrbtu. Druga dva, kratkolasa svetlolasca, sta priplavala do mene in mi svetovala isto. »Gospa, ležite na hrbet. Bomo pomagali še vam!« »Ti bom jaz dala, gospa, lih tolko si star kot jaz.« so se oglasile moje misli. To je bil prvi znak, da je šok mimo in da bom zmogla sama. Lahko sem plavala s krčem, važno je bilo samo, da bo otrok preživel. Kot pri delfinu, so se tudi tokrat ljudje razporedili ob ograji in gledali reševalno akcijo. Prepričana sem, da tu nikoli nihče ne kliče na pomoč, o tem pričajo tudi zdolgočaseni reševalci na plaži, ki so vedno ujeti v neke medsebojne debate. »Ravno tukaj kjer sta plavala, je močan tok. Nikakor ne bi mogli priti nazaj do grebena s prestrašenim otrokom okoli vratu, čeprav ste bili le 4 metre stran od roba. Valovi vam pa tudi niso delali usluge, kajne?«

 

Bala sem se, da je ta grozna situacija vplivala na Brina in ga oropala ljubezni do plavanja in potapljanja. Splezala sva do podesta in stopnic, ki vodijo na vrh pomola. Otrok je na obraz dobil nasmešek in mi začel kričati: »Mami, tigraste ribe so bile!!! Sto petdeset tisoč sem jih videl!« Nato naredi pet korakov po stopnicah in se ponovno obrne k meni. »Toliko jih je bilo! Sto petdeset tisoč!« Spet nadaljuje, naredi deset korakov po stopnicah in se spet obrne. »Komaj čakam, da greva spet!« Gledala sem ga, pravzaprav sem strmela vanj in pogleda sploh nisem mogla odmakniti. Kako je to mogoče? A se sploh ne zaveda, da sva skoraj potonila k njim? »Gospa, bodite pozorni, da pri vas ni prišlo do sekundarne utopitve, to je lahko zelo nevarno. Zdaj pa previdno s potapljanjem!« Prikimala sem mu, se mu nekajkrat zahvalila, da je res dojel, koliko mi je pomoč pomenila, nato pa se skupaj z mojim neustrašnim petletnikom podala na mimohod po 400 metrski brvi. Mimo vseh očividcev. Čutila sem njihove poglede na svoji koži, Brin je čutil samo potrebo, da še komu pove za tigraste ribe. Krasen špalir so nama naredili, zagotovo so dojeli- kako je grozno če ti telo NE SLUŽI.

 

Komaj sva prišla do Katarine, že se je tamali zakadil v obalne plitvine na ponovne potope.  Posredovala sem ji dobro in slabo novico. Predvsem je obžalovala, da je zamudila dobro. Malo za tem se nama je pridružil tudi Bor, ki sem mu na hitro pojasnila dogajanje v vmesni dveh urah, ko nismo bili skupaj. Po pogovoru z mano se je odpravil k svojemu sinu. »In, Brin, kakšen je bil pa kaj tvoj dan danes?« »Joj, ati! Super! Videl sem delfina! Skakal je ven iz vode!« »Še kaj?« »Ja pa sto petdeset tisoč tigrastih ribic! Ati, sto petdeset tisoč jih je bilo!« »Aha, a toliko? A pa še kaj drugega?« »Ja, no, a veš, z mamico sva skoraj utopila.«

 

»Dober bo,« sem si mislila, »travma se je uvrstila šele na tretje mesto! Ni hujših posledic! Gremo jest in pit, ponesimo ta nenormalen dan skozi želodec in nato nekam daleč po odtokih!«

 

Po stopnicah smo se vzpeli do Hortasa, moje najljubše restavracije tu doli. Lastnik nas je posedel na terasi, tako da smo lahko gledali sončni zahod, ki je bil tistega večera popoln. Oh, kako je prijalo. Vse se je zaključilo tako romantično in mirno. Hrana je bila skupaj s kozarcem odličnega južnoavstralskega vina odlična tolažba za težak dan. To je to! HRANA! 

 

Potem je Bor v večerno kramljanje  skušal speljati malo grozote. »Ej, a veš, da je v Sloveniji polarni mraz? Pa ravno zdaj, ko se vračamo še mi? Pa ogromno je nekih viroz in gripe?« Spet sem pomislila na to, kako grozno bo preživet vso to polarno obleganje in kako grozno bo dojeti, da se brez zadostnih kosov oblačil in dobrega imunskega sistema, lahko zgodi, da ti telo NE SLUŽI.

 

Sonce se je veličastno potopilo v ocean. Prvi sončni zahod ob jasnem vremenu po vsaj dveh tednih. 

 

 

Utrujeni od vsega smo prišli domov, se umili in se vrgli v veliko posteljo. Odprli smo pošto, ki nas je čakala v nabiralniku. Bila je Julijina pravljica za Brina. Genialni um šestletnice je pridelal povest o Brinu, velikanu in kači. Otrok je zaspal s solzami na obrazu, a na srečo zaradi krohota, ki se je zaradi komičnih vložkov v njenem tekstu, ob desetih zvečer razlegal po našem domu. Kakšna sreča za KULTURO!

 

Jaz pa sem se tisto večer še premetavala in premišljevala o vsem, kar se nam je zgodilo. Kot Sputnik sem krožila po izvenzemeljski sferi in se trudila najti lajt motiv dneva, nato pa sem ob prebiranju filozofije absurda, do katere sem prišla, ko sem iskala posebnosti 4. januarja, strmoglavila nazaj na realna tla. Kaj je sploh namen iskanja smisla in pomena takega dne?! Ko si bil priča čudežu in po drugi strani zaradi kančka smole ogrozil svoje in otrokovo življenje? Smisla ni, je samo obremenjevanje z nepotrebnim in samo osnova za dobro zgodbo in naučeno izkušnjo, zato smelo naprej! Po jutru se dan že ne pozna!