Reportaža o šolanju trmastega priseljenca (I)

Če avstralski sistem izobraževanja otrok postaviš ob bok slovenskemu, ne moreš potegnit veliko vzporednic. Razlike pa so lahko precejšnje že med samimi šolami v okolici Adelajde, kaj šele med posameznimi avstralskimi državami. Spodnji tekst je zato zgolj naša izkušnja, izhaja pa iz obiskovanja male predmestno-vaške šole, ki se sooča s premajhnim številom vpisanih otrok. Zato se lahko (oz. mora!) prilagaja šoloobveznim, ki so na trgu in povpraševanju po izobrazbi iz smeri javna šola. Eden izmed razlogov je nedvomno ta, da je staršem pri izbiri osnovne šole danega veliko manevrskega prostora. Med vsakim semestrom lahko otroka preselijo na drugo zasebno ali javno šolo, če le je na izbrani šoli dovolj prostora. Tako zaradi »premislilismosi« pristopa in majhnega števila otrok v našem rajonu, Brin obiskuje razred, v katerem so pomešani petletniki, šestletniki in sedemletniki oz. t.i. R/1/2 razred, kar v praksi pomeni, da 4 učiteljice (vsaka od njih je zaposlena za polovični delovni čas) skrbijo za 24 učencev, ki bi sicer morali biti razdeljeni v 3 razrede.

Združevanje ima pluse in minuse. Otrok je lahko pri matematiki izredno dober in obiskuje višjega od združenih razredov, pri branju pa nekoliko slabši in je skupaj s tamalimi. Kar je na nek način super, ker sistem ni tako krut, da bi moral otrok zaradi haklov pri matematiki ponavljati celoten razred. Pomanjkljivost pa je verjetno to, da učiteljice do zadnjega ne morejo sestaviti programa dela, ker se lahko v enem letu število vpisanih otrok v njihov razred zmanjša za pet učencev ali pa poveča za pet. Od števila vpisanih je tudi odvisno, koliko jih bo imelo službo. Ker torej ne vedo, s čim se bodo skozi leto soočale in kakšen bo njihov razred po strukturi in starosti, je vse precej ohlapno in zmedeno. Tudi za domačine, ne le za nas, priseljence. Ocen ni, na govorilnih smo bili v enem letu enkrat, roditeljskih ni, je pa za funkcioniranje šole izrednega pomena prostovoljski angažma staršev. Naša brezplačna pomoč na kulturnih dnevih, športnih dnevih in ekskurzijah je bistvena za nemoteno delovanje kurikuluma šole. Starši prav tako pro bono prevzemajo organizacijo krožkov in športnih treningov po pouku, brez njih pa bi otroci športali še manj, kot sicer (zelo pomembna razlika s Slovenijo, telovadba kot predmet je tretjerazredna tema). Na koncu leta tudi ni spričeval, posledično tudi ne zlatih ribic iz Hobby programa ali zastonj pice v Lapizzeti. Ko so pred vrati najdaljše, šesttedenske počitnice, ki se začnejo nekoliko pred božičem, prejmejo otroci od učiteljev le A4 list, popisan na obeh straneh, kjer je staršu razloženo, kako je njegovemu mladiču šlo čez leto. 

 

Brin razlik med slovenskim in avstralskim sistemom ni občutil, ker prvega še ne pozna. Največ problemov je povzročal nama. Recimo: urnikov ni, je samo »mobilni urnik« ali kosi papirjev, ki so z magnetki pritrjeni na tablo in jih sproti po potrebi spreminjajo. S tem je povezano tudi to, da ni delovnih zvezkov, učbenikov in drugega, kar bi na petletnikov hrbet preneslo preveč obremenitve. Imajo zvezke, a jih puščajo v šoli in staršem med letom niso na voljo za vpogled, če izrecno tega ne zahtevaš. Domov jih prinesejo ob koncu leta.

Tudi ni brezplačnih ali ugodnih šolskih malic in kosil. Je kantina, o kateri pa malo več v naslednji objavi. Ker je poslopje šole pritlično, ni širokih stopnišč, ni velikih avl in ni šolskih omaric. So le 4 posamezne enote, otroška igrišča in travnik oz. igrišče oval. Na zunanjih stenah teh štirih enot so obešalniki in police, namenjeni odlaganju jaken in šolskih torb (sicer pod streho), velikokrat prepredeni z gostimi mrežami pajkov. Tudi ni zbornice, ni razkošne ravnateljičine pisarne s tajništvom. No, slednje zaradi požara, ki je uničil njihove prostore, tako da so še vedno prisiljene kampirati v knjižnici med knjižnimi policami, kjer so ujete med Bradavičarko, Ledenim kraljestvom Elze in Guinnessovimi knjigami rekordov. Tudi učilnice niso takšne kot pri nas, so kot ena velika telovadnica, zapolnjena s španskimi stenami, v vsakem kotu pa ima po en razred svoj prostor pod lustrom in (vsak svojo) veliko šolsko uro. Učiteljice zjutraj otrokom, ki sedijo po preprogi, dobro jutro zaželijo z udobnih pisanih foteljev, katedre, ki so potisnjeni ob steno pa uporabljajo izključno v času med odmori, pred in po pouku, ko morajo podpisat kakšen kos papirja. 

Kljub temu, da je vse drugače, se z Borom drživa strogega pravila, ki sva se ga držala že doma. Noben namreč ni tisti tip starša, ki bi se spuščal v boje z učitelji ali vzgojitelji in menil, da o njihovem delu ve več, kot oni sami. Prvič zato, ker nimava pravice pametovat učiteljici, ki tu uči že več deset let in ker nikakor ne moreva vedeti o šolski vzgoji več kot učitelji, drugič pa zato, ker se lahko »jaznajboljševemkajjedobrozamojegaotroka« razmišljanja navzamejo tudi otroci, kar lahko v njegovih očeh potem pripelje do pomanjkanja spoštovanja in rušenja energije v razredu.

A na samem ali z drugimi slovenskimi starši sva sev  vseeno rada pogovarjava o razlikah, ki te kot migranta iz države z bolj strogim šolskim sistemom, milo rečeno, šokirajo.  

 

Tale zapis, drugi del trilogije o avstralski šoli, bom posvetila iskanju podobnosti med sistemoma. Kolikor se jih pač najde.

 

Fotografiranje otrok

Kakor je navada pri nas, tako je tudi tukaj. Otroke se enkrat na leto fotografira. Skupinsko in posamično. Za razliko od navad iz Slovenije, se jih na ta dan ne obleče ekstra lepo, pač pa morajo priti oblečeni tako kot vsak dan-v uniformi. Vsako leto vsi oblečeni isto. Da med njimi ni izraženih nobenih razlik, le podobnosti. Kar je potuha staršem, ki so slabi z datumi (jaz) in potem otroka v prekratki trenerki in z zaflekanim puloverjem pošljejo na fotografiranje, ta pa se nato usede na sredino v prvi vrsti, (ne)namerno potegne hlačnico še malce gor, da pokaže prevelike zokne in tako zasenči vse kitke, irokeze in poskočne srnice v ozadju na platnu. Otroci si lahko naredijo posebno frizuro, lahko vadijo nasmeh. Če se starši odločijo, jim lahko plačajo tudi posamično fotografiranje za dokumente, za v denarnico, za babice in dedke. In vse ostalo. Tu je potem  tista glavna razlika med Slovenijo in našo šolo- portreti so namreč na voljo v sto in eni različici. Lahko si izbereš portret otroka na  kazalki za knjigo, lahko je natisnjen na koledarju, lahko je na gift tagu oz. voščilnicah, lahko je celo, pazi tole, kot glava na obešanki za vratno kljuko.  Ne vem še, čemu bi naj tole funkcionalno služilo? In komu je namenjeno. Naj bi bilo otrokom, saj na njem potem tudi napišejo, čigava soba je. Lahko bi bilo tudi staršem, plačnikom paketa, da si ga obesijo na vrata in z njim opozorijo svojega otroka/obraz na obešalu: Pazi, še en ti v nastajanju.

Ker se naročila oddajajo preko spleta, se ponudba lahko potem še razširi. Portretom moraš izbrati obrobe, lahko so črno-beli, lahko so na posterju. Naročila seveda ne moreš finalizirat, ne da bi jim moral poslati vse svoje podatke in se registriral kot uporabnik. 

 

 

Špricanje ni dovoljeno

Poskušala sem se vživeti v petletnega otroka, ki je bil v šoli en teden. Njegov začetek. Najine solze. Po eni strani zaradi ponosa, da se je želel vsemu tujemu zoperstaviti sam, brez pomoči mame in očeta in brez prevajalskega aparata, po drugi pa so bile posledica slabe vesti, da sva ga pahnila v takšno situacijo. Vsi okoli njega so govorili v jezik, s katerimi si ni mogel nič. Postal je otrok, kakršnega do sedaj nisva poznala. Prvi teden je tistih šest ur, kolikor jih je preživel v šoli, dajal vtis volka samotarja. Držal se je zase, ker ga je bilo sram, da bi povedal kaj na pol ali narobe in bi se mu potem vsi smejali. Nobenega pogovora o športu, nobenega pogovora o risanih junakih, nobenega izražanja čustev z besedami. Nobene komunikacije s sovrstniki. Slišal je le brenčanje, opazil pa le pantomimo učiteljic, ko so mu hotele namigniti, kaj bo sledilo po tem in onem predmetu. Potem ko sva iz šole prišla domov, sem ga še gnjavila z angleščino in branjem, da bi čim prej dohitel sovrstnike in se bil sposoben z njimi tudi kaj dogovoriti. Po tretjem tednu sem obupala. Angleščino smo doma postavili v kot, saj se mi je zdelo, da mu krade brezskrbne urice igranja. Pa tudi nekajkrat se je pošteno razburil, da ne more niti več slišat tega groznega jezika. Raje mi je razlagal kaj so se naučili pri japonščini. Ič ni san mu je šlo celo bolje kot one two three.

Kar se je zgodilo potem, je za v anale. Odkril je namreč univerzalni jezik, nekaj kar ga je povezalo s skoraj vsemi otroci na šoli in prispevalo k temu, da ga je po 4 tednih po imenu poznal skoraj vsak šolar, ne glede na starost. Po malici in drugem daljšem odmoru imajo otroci na voljo namreč nekaj minut za svobodno plezanje po igralih, igranje avstralskega nogometa, lovljenje, skrivanje in tudi igranje evropskega nogometa. Slednji ga je popolnoma prevzel. Ni mu bilo mar, da so na igrišču fantje iz petega in šestega razreda, izkušenejši, hitrejši in močnejši, najpomembnejše je bilo, da lahko igra nogomet dvakrat na dan. Pobeg iz čebelnjaka na zeleno travo, med druge športne cvetke, je bil ključen preobrat pri razvijanju naklonjenosti do projekta »Avstralska šola je zakon«. Učiteljica mi je pripovedovala, da je po malici (ki se je zaradi nogometa velikokrat niti dotaknil ni) vedno odbrzel ven, ne da bi zložil svoj »lunch box« in ga pospravil na ustrezno mesto.

Nato so se začeli manjši zapleti. Ker ga je nogomet začaral, je velikokrat ostajal na igrišču tudi po tem, ko je zvonec poklical učence nazaj k pouku. Tako sem morala na enega od njegovih prvih šolskih dni, po pouku na zagovor. Učiteljica mi je pokazala petstopenjsko lestvico, ki jo uporabljajo za kaznovanje neposlušnosti (priden/ prekršek za premislek/ timeout/ težji prekršek/ ravnateljica) nato pa še na magnetke v obliki avtomobilčkov, na katerih so bila napisana imena otrok v razredu. Skoraj vsi so bili parkirani pod razdelkom »priden«.  »Your son has been skipping school.« In mi je pokazala, kako se je moj otrok s svojim rdečim avtom peljal na izlet skoraj proti »Ravnateljici«. Bogami, pa komaj pet let je star… »Se bomo pogovorili. Zagotovo ni zanalašč.« »Seveda, sem zanalašč, če pa nič ne razumem.« je bil pa njegov odgovor, ko sva bila na poti proti domu. Nekako otroku tako iskrenega odgovora, ki izhaja iz notranjih frustracij, ne moreš zamerit. Poleg tega nadležnega tujega jezika, je bila za povrh še zima, mrzlo kot »pes«, veter nam je kuštral živce in lase, čudovit ocean, s katerim sva ga tudi doma navduševala nad Avstralijo in v katerem mu je bilo obljubljeno, da se bo lahko namakal in potapljal po cele dneve, pa je bilo v tistih mesecih pogosto samo lepa kulisa, ki smo jo opazovali od daleč oz. samo s plaže. Vsaka evropska zima z minusom je bila zame lažje prebavljiva, kot ta s 15°C in vetrom, ki je jemal sapo in te prestavljal levo in desno kot pijančka. Tako sva po šoli velikokrat odšla takoj domov v zavetje. Praksa, ki je v Sloveniji ni poznal. Vse je bilo tako tečno nadležno drugače, potem nas je zeblo pa še v hiši, ker tu ne poznajo izolacije in večslojnih stekel na oknih in se hiša nikakor ni ogrela na več kot 16°C.  Tudi zato mu nisem morila, samo rekla sem, da se to ne sme več ponoviti. Isto mu je potem povedal še Bor. Ko pa je tamali zvečer zaspal, sva se oba krehala in se vsake toliko vprašala, kaj naju še čaka…

V zadevi nogomet pa smo tudi dosegli kompromis: priključil se je šolski nogometni ekipi, za katero je od takrat igral zelo levjesrčno. O nogometni ekipi nekoliko več naslednjič, saj je letos dobila pomembno okrepitev tudi na trenerski klopi. Okrepitev za nekatere. Brin je že napovedal, da bo začel spet »špricat«, če ne bo rezultatov, kot jih pričakuje. 

 

 

Madžar je sosed od Slovenca

Teden dni za Brinom se je razredu priključil še en petletnik, ki ni znal niti besedice angleško.  Máté iz Budimpešte. Učiteljice so mi povedale, da se v vsej svoji učiteljski karieri še niso znašle v situaciji, da bi imele otroka, ki ni znal angleško, v tem semestru pa so dobile kar dva. Ena od njih mi je pripomnila: »Veste, tole bo za nas kar naporno. Tudi za otroka, vsekakor. Doma sem pogledala na zemljevid in presenečeno ugotovila, da sta Madžarska in Slovenija sosednji državi. Super, to pomeni, da se bosta vsaj onadva med sabo lahko kdaj pogovarjala.« »Hja, težko bo gospa učiteljica, madžarski jezik je za Slovence španska vas.« Kar sicer ni res, ker je ponudba telenovel v Sloveniji precej prispevala k znatnemu povečanju razumevanja španskega jezika. Madžarska vas, torej.  

A otroka se nista dala. Nekaj dni kasneje je Brin ves vzhičen začel razlagati o svojem madžarskem sošolcu. »Mami, a veš da Máté govori slovensko?« »Kaj?? Kako?? Pa saj niso iz manjšine. No, ne vem. Kaj pa, če so? Hmm, moram se opogumiti in stopiti do njegovih staršev. In jih vprašati, če so res. O čem pa se pogovarjata?« » Ja, nič. Jaz mu razlagam po slovensko stvari, on pa mi ves čas kima.« In je postalo jasno, da niso manjšina. Sem pa kljub temu pristopila do staršev in spletlo se je čudovito prijateljstvo. Tako med nami odraslimi, kot med otrokoma. Izkazalo se je tudi, da sem učiteljici lagala, nekaj besed je vendarle skupnih: recimo zokni so zokni in žemlje so žemlje.  Ker se jim ni izšlo in so bili nad Avstralijo nekoliko razočarani, saj je, kar se služb in brezposelnosti tiče, Južna Avstralija za Avstralijo to, kar je Vzhodna regija za Slovenijo, so se na žalost pred tedni vrnili domov, a ostajamo v stikih. Konec koncev gremo kmalu za njimi in do Budimpešte je 4 ure vožnje, to je pol toliko kot imamo iz Adelajde do Melbourna, zato ni bojazni, da se ne spet srečali. Odločeni smo, da bomo naše skupne spomine na Južno Avstralijo obeleževali enkrat letno, z druženjem na športni aktivnosti, ki je med Adelajdčani verjetno najmanj priljubljena, ob smučanju. 

 

 

Bolan otrok ne sme v šolo

Ena izmed prvih fraz, ki sva jih otroka naučila, je bilo vprašati: »Oprostite, lahko grem na WC? Oziroma Excuse me, can I please go to the toilet? Da jo je znal pravilno povedati v celoti, smo jo vežbali par dni. Bil je prvi in edini stavek, za katerega je vedel kdaj in kako ga uporabiti (Please je bil včasih hvala, Sorry je bil včasih prosim, …). To je bila njegova vstopnica na koncert nesmiselnega,  razglašenega angleškega orkestra. Ta stavek mu je dovoljeval, da je lahko sodeloval pri refrenu vsaj ene pesmi. Točno vem, koliko mu je ta refren pomenil. Na koncertu Sigur rosov sem »besedno« lahko sodelovala samo pri enem komadu. Ena sama kitica, za katero sem od besede do besede vedela o čem govori. Hoppipola. Og ég fæ blóðnasir. En ég stend alltaf upp.  Ko je prišel trenutek na koncertu, da jo  lahko zapojem, sem si dala duška, da sem se počutila kot del glasbenih navdušencev in poznavalcev glasbe ranga Suša. Preostali del koncerta sem zaprla oči, preslišala besede, se nehala spraševati o pomenu in le poslušala njihovo čarobno ustvarjanje. Se predajala harmoniji, ki so jo dostavili v moje telo. Tako, si predstavljam, je bil Brin s stavkom Excuse me, can I please go to the toilet. S to razliko, da angleščina zanj ni bila ne čarobna in ne harmonična.

V šolo je hodil že tri tedne, ko so me učiteljice klicale, da moram priti ponj. Da se ne počiti dobro. Čakal me je v knjižnici s knjižničarko, mirno na stolu. Čelo ni bilo vroče, oči ne zabuhle. »Si zbolel, Brin?« »A-a« »Zakaj si pa tukaj?« »Ne vem, pojdi vprašat učiteljico.« Tako sem potem odšla do učiteljice v razred. Povedala mi je, da sumi, da ima Brin vnetje mehurja, saj je danes neprestano moral na WC. Namignila sem ji, da verjetno le želi biti del skupine, zato ponavlja tisto, kar zna. »Mislim, da je vsaj petkrat moral lulat. Saj veste, ker potrebuje še toilet buddyja, je bilo nekoliko moteče. Če je zbolel, mora revež počivat, saj razumete« je bila glede moje različice skeptična učiteljica.

(Najprej naj pojasnim kaj je toilet buddy- to je oseba, sošolec, ki otroka spremlja na WC in ga počaka pred WC-jem In deluje po principu ŁŁL (Ni lutanja, ni lumparij, samo lulat!). Njegova funkcija je, da prepreči lutanje otroka ali morebitno ugrabitev otroka ali morebitno nadlegovanje otroka s strani starejših, ne sme pa to biti njegov najboljši prijatelj, da jima ne pridejo na misel kakšne lumparije. V praksi to deluje tako, da otrok dvigne roko, pove, da bi šel na WC, nato pa učiteljica vpraša, če si je že morebiti izbral osebo. Brin je (kolikor sem ga razumela) vsakič izbral Mátéta, prijatelja iz Madžarske. Za učiteljice je bila to odlična kombinacija, saj nista mogla pasti v debato in odjadrati).

Šla sva domov. V preostanku dneva ni šel na WC niti enkrat. Tudi ne ponoči. Zato je zjutraj moral v šolo. Dve uri po začetku pouka prejmem klic s šole. »Dober dan. Tukaj knjižničarka. Brin je pri meni. Bolan je. Lahko pridete ponj?« Spet me je čakal v knjižnici s knjižničarko. Bil je mrkega pogleda. Mirno je sedel na stolu, roke je imel prekrižane na prsih.   »A zdaj pa si bolan?« »Ja, ne vem, nisem razumel, kaj so mi rekli. Sem sem moral prit!« Spet sem odšla do učiteljice. »Veste, mora biti nekakšna viroza ali nekaj podobnega. Danes je bilo še huje, ves čas je dvigoval roko in se držal za trebuh! Prosim, pojdite k zdravniku.«

Pa sva šla. Drugo jutro sva se tako namesto v šolo namenila na vlak in se odpravila do zdravnice. Moral je lulat v lonček. Moral je odpreti usta in dovoliti vpogled v svoj sluhovod. Moral je dovoliti, da ga potipajo po trebuščku. Šel je skozi standardni zdravniški pregled, izvidi pa niso pokazali nobenega vnetja. Nekje na poti do zdravnika je samega sebe prepričal, da je z njim res nekaj narobe in se začel držati za trebuh, zato je zdravnica kljub vsem negativnim izvidom predlagala, da ga pošljemo še na ultrazvok trebušne votline. Da res vse izločimo. Ker nikoli ne veš. Kaj pa, če je kaj. Strinjala sem se. Naročila naju je kar naslednji dan. Dali smo si roke.

Ko je bil proces obiskovanja šole moten že četrti dan, je bilo na sporedu odkrivanje lepot ultrazvočnega sveta. Še prej je moral spit liter vode in preskočit zajtrk. Takšni so bili napotki privatne rentgenske firme (rentgen tu izvajajo zasebna podjetja, storitev ni na voljo v okviru zdravstvenega doma). Na ekranu se je pokazala notranjost njegovega trebuha in začel poplesavati po stolu. Nasmejan. »Mami, to je notri v trebuščku? Kak super! Še nikoli nisem videl, kaj imam v trebuščku (ŠE SREČA!?!).« Dan je bil za njega popoln.

Nato smo začeli seštevati stroške njegovega simuliranja. (Po pregledu je namreč priznal, da je s tem, ko je šel na WC, gospa učiteljica za nekaj časa utihnila in je imel mir in da je pač po drugi strani pa hotel malce sodelovati.) 170 dolarjev za zdravniški pregled. 150 dolarjev za laboratorijsko testiranje urina in krvne teste. 270 dolarjev za rentgen. To je bil naš prvi obisk osebnega zdravnika na južni polobli (urgence na 4. dan ne štejem) in ker je prišel tako »spontano«, prej nisem podrobno pogledala, kaj točno nas bo čakalo. Smo sicer privatno zavarovani, rečeno je bilo, da bo kritje skoraj 100%, a pot do vračanja denarja za stroške zdravljenja v prvem letu bivanja v Avstraliji je izredno dolgotrajna in naporna. Po štirih mesecih, ko so se strokovnjaki na zavarovalnici na podlagi predložene dokumentacije odločili, da ne gre za kronično bolezen v trebušni votlini, ki jo je prinesel iz Slovenije, smo dobili povrnjenih cca. 400 dolarjev.

Naslednji dan sem ga spet pripeljala v šolo. Učiteljici sem povedala, da je zdrav in da si je samo želel biti del skupine in je zato spraševal eno in isto vprašanje kot pokvarjena plošča. Kakor bi pozabila debato izpred dveh dni je začela: »Saj se mi je zdelo, veste. V njegovi glavi mora biti takšen vihar. Moramo mu samo čestitati za takšen pogum in trud, tudi če gre za laž. A veste, vedela sem, da mora biti kaj takšnega."

 

***

Toliko o podobnostih, naslednjič o razlikah!

 

 

***

Zvezdi, ki je kljub temu, da je bila vsako leto na slikanju v isti uniformi, v mojem spominu za vedno zapisana kot ena najbolj izstopajočih, brihtnih in borbenih oseb, kar sem jih poznala…