Nova Zelandija ali kako smo skakali po južnem delu dolgega belega oblaka

Pot v raj, v Aoteaoro, zemljo dolgega belega oblaka, je bila naporna. Če natančno seštejem njen davek, je znašala 8 ur vožnje (takoj po izgubljeni Brinovi nogometni tekmi), dan preživet v dolgočasnem Melbournu (dokler si ga nismo uspeli narediti bolj zabavnega) in ponovno (niti ne štejem več katero po vrsti) uvrščenost med tiste naključne izbrance na letališču, ki morajo dati bris, odpret prtljago, odgovoriti na vprašanja radovednim carinikom itn.

Na Novo Zelandijo smo torej poleteli iz Melbourna, saj so bile letalske karte neprimerno cenejše, kot če bi leteli iz Adelajde. Drugič smo odšli na to osemurno romanje proti vzhodu, drugič sem rekla nikoli več. Ravna cesta, evkaliptusovi gozdovi, naselje, fatigue kills, ravna cesta, evkaliptusovi gozdovi, naselje, opala! ovinek, ravna cesta, naselje, fatigue kills… Osem ur. Ker me je prvič vendarle nekoliko izučilo, sem tokrat rezervirala motel v majhnem kraju imenovanem Stawell v Victorii, približno 5,5 ur vožnje od našega doma. Kraj z več kot šest tisoč prebivalci se pojavi po kilometrih ničesar, tu pa se nahaja eden od številnih rudnikov zlata v Victorii, ki pa so ga lani zaradi slabega izplena zaprli. Dosegli smo ga pozno zvečer. Bor mi je očital, da sem rezervirala "kurbenhaus", ker so bil ob obcestnem motelu s ceneno opremljenimi sobami parkirani tovornjaki, v menzi pa so obedovali pretežno moški. Sama sem se obtožb branila in mu očitala stereotipno razmišljanje, stališče pa sem utemeljevala z izkušnjo na recepciji, kjer mi je ključe predala vsaj 80-letna ženica, ki ni kazala nikakršnega večjega ali manjšega kurtizanskega blišča, temveč je bila polna standardne avstralske vljudnosti.

Še po temi smo nato zgodaj naslednje jutro potovali naprej, se vmes ustavili na odličnem zajtrku v Ballaratu (še enem mestu polnem zlata) in po vsega skupaj treh urah prispeli v Melbourne, metropolo, ki je bila v preteklosti že večkrat izbrana za mesto, najprimernejše za življenje. Seveda so moje naslednje besede zelo subjektivne in izhajajo iz načina življenja, ki se ga gremo mi kot družina, a ni mi ne simpatičen, še manj pa je najboljši na svetu. Adelajdi ne seže do kolen. Morda bi mu morala dati več priložnosti, ampak bloki betona, kolone vozil, cestnina, trgovine, po novem še mesojede bakterije, trgovine in še trgovine, niso preveč po mojem okusu. Temu dodajam še odsotnost romantičnosti starih mestnih središč (logično) in pa oddaljenost narave, v katero se lahko odmakneš in terja nekaj vožnje, da jo dosežeš ali pa je bolj kot ne umetno ustvarjen botanični raj za betonom.

Sedli smo na brezplačni tramvaj in se vozili po velikem mestu, ki bi naj po nekaterih napovedih  kmalu preraslo Sydney, se sprehajali med ulicami in zapravljali čas. Ko je bilo dete že naveličano sprehajanja in tramvaja in kavic in ogledov, sva rezervirala plezanje v Clip'n'Climb centru in otroku spet povrnila nasmeh na usta. Ugodna rekreacija, a dolgoročno gledano čisti hendikep, saj je bil do našega leta ob polnoči mladenič že tako izčrpan, da je komaj tovoril svojo culo in se drugače kot s podkupninami ni bil pripravljen premikati.

Nekako smo uspeli preživeti čas in ob polnoči je nastopil čas za začetek našega dopusta in destinacijo Južni otok Nove Zelandije. Po mitologiji naj bi predstavljal »čoln« s katerega je ribaril polbog Maui (ste si ogledali Moano, kajne?). Nekako smo sledili vzoru nizozemskega raziskovalca Abela Tasmana, ki je leta 1642 priplul ravno do tega otoka in ga poimenoval Nieuw Zeeland. Sicer pa nam je dokaj hitro postalo jasno, da so se po teh koncih potikali eni in isti raziskovalci, kot po Avstraliji- tudi tukaj je veliko poimenovanj v čast raziskovalcem Abelu Tasmanu (Mt. Tasman, Tasman glacier, Abel Tasman National park, Tasman lake; vsi na južnem otoku), Jamesu Cooku (Mt. Cook, Cookova ožina, Cookov zaliv, Cookov kanal, reka Cook,…) in Edwardu Eyreju (Eyreton, Eyre mountain, Eyre Creek). Po moji oceni je manjkal samo še Flinders.

  

 

 

Zima, zima bela, vrh gore sedela

Christchurch- Lake Tekapo

Christchurch, največje mesto na južnem otoku, se je ob našem pristanku prebujal v izredno megleno jutro. Po prevzemu kampervana smo odšli do novozelandskega Woolworthsa, trgovinske verige Coutdown, kjer smo želeli nakupiti vse potrebno za našo dvanajstdnevno ekspedicijo. Prispeli smo na parkirišče, v prvem poskusu uspešno parkirali naše 7 m dolgo stanovanje (parkirišče je bilo prazno) in z žalostjo ugotovili, da je ogromen supermarket nepričakovano začasno zaprt. Razlog: nepojasnjeno nedelovanje njihovih programov in težave z elektriko. Bor je obrnil z očmi in me (tudi zaradi številnih podobnih izkušenj iz preteklosti) okrivil za situacijo: »Komaj smo prišli, že jim spet nič ne dela. To je ziher spet zaradi tebe.« Odšli smo naprej, z upanjem, da bo tudi naslednja trgovina imela prostorno in prazno parkirišče.

Christchurch se nam ni predstavil ne vem kako pompozno. Ne le zaradi megle in dejstva, da smo ga spoznali na dan, ko so očitno odvažali smeti, v mojih očeh predstavlja nekakšen arhitekturni miks svegaisvašta. A kdo bi prebivalcem zameril. Mesto, ki ga potres vsake toliko let spravi na kolena, verjetno nima ambicij postati najlepše in najbolj ohranjeno mesto na svetu. Kot smo po našem pohajanju ugotovili, je to značilno za bolj ali manj vsa naselja na Južnem otoku.

Ura je bila šele 11 dopoldne, ko naju je oba z Borom začela premagovati zaspanost. Bili smo namenjeni proti kraju Tekapo, a ker je bil naš polet v nočnem času, trajal je vsega skupaj 3 ure in nama omogočil le kakšno uro spanca, so se najine oči začele zapirati. K temu sta pripomogla tudi sonce, ki je začelo prodirati skozi meglo in pa dejstvo, da je bil prvi del vožnje skoraj identično dolgočasen kot vožnja Adelaide- Melbourne. Tako smo prvič in zadnjič preizkusili svobodno kempiranje na postajališču, kar zraven glavne ceste in ovac. Power nap je bil koristen, hitro pa smo bili nagrajeni tudi z bolj razgibanim površjem, ovinki in s posebnim doživetjem- zaprtju ceste, da so ovce lahko v miru prečile.

Nato smo, prvič po lanskem potovanju po Tasmaniji, na južni polobli videli sneg. Snežene kapice na kopastih vrhovih so nas pozdravljale izza zelenih poljan in še preden se je sonce skrilo zanje, smo prispeli do jezera Tekapo, kjer smo tudi prenočili.  Od tam smo po sprehajalni poti, ki vodi ob jezeru, podali do centra naselja, od koder smo se s posebnim avtobusom odpeljali na goro St. John. Skozi teleskope je bilo moč opazovati nebesna telesa, prikovana na, tako pravijo, najtemnejše nebo na Novi Zelandiji. Da bi bilo delo za astrofizike nemoteno in doživetje za turiste  čim bolj popolno, so se prilagodili tudi v naselju Tekapo pod goro, kjer so vse luči zatemnjene, da ne ovirajo dela astronomov. Poleg vseh klasičnih zvezd in skupin zvezd, ki jih vidiš na južni polobli (Pointers- Alpha in Beta Centauri, Southern cross, ki je del tako novozelandske in avstralske zastave), smo videli nekaj utrinkov, Saturn, Jupiter in veličasten lunin vzhod izza gora. Midva z Borom sva brez teleskopa videla tudi, da se otrok razvija v »prvega v vrsti«. Ob prvi priliki, ko smo se morali postrojiti in prisluhniti vodiču, je pobegnil od naju in se postavil takoj za vodnika. Ko je le-ta vprašal ali ima kdo kakšno vprašanje, je Brin dvignil roko: »Excuse me, how many stars are there?« Seveda g. vodič ni pričakoval takega vprašanja od skupine, katere povprečna starost je bila sicer cca. 50 let. Nasmehnil se je in povedal, da je to vprašanje, zaradi katerega  znanstveniki hodijo v službo in da odgovora ni. Potem je še enkrat vprašal, če bi kdo rad videl kaj posebnega. »Could you show me a black hole?« Ni bilo odgovora…. Realizacije pa tudi ne.     

Jaz sem si skrivoma želela izkusiti tudi južni sij oz. Auroro Australis, saj je zima v teoriji najprimernejši čas (sploh na lokacijah Lake Tekapo, Stewart island in Dunedin), a me je vodič astrofizik poučil, da v tako jasnem vremenu in ob tako močni oz. žareči luni, do izkušanja tega čarobnega pojava ne bom prišla, poleg tega pa da narava trenutno ne zadošča številnim pogojem, da bi lahko pričakovali zelene sijaje na črnem nebu. Ko sem ga vprašala, kateri so tisti pogoji, ki jim mora biti zadoščeno, da lahko upaš na doživetje, mi je odgovoril, da mi težko razloži. Ranil je moj ego, a ker je bilo tako zelo temno, verjetno ni videl prezirajočega pogleda, ki sem mu ga namenjala. Verjetno je le povezal pike in ugotovil, da z delim gene s tistim, ki je prej postavljal vprašanja, na katera ni bilo odgovorov. Ne glede na vse, se je izkazal z dinamičnim in poučnim razlaganjem vsem nam, astronomije žejnim udeležencem. Predstavil nam je tudi teleskop z največjo lečo na južni polobli, povedal, da je danes opazovanje zvezd z njim in njegovimi brati čisto računalniško delo in ne gledanje skozi kukalo, kakor smo to počeli mi. Zato lahko ta teleskop upravljajo tudi z drugih celin. Tako so s spremljanjem 24/7 odkrili najmanjši planet izven našega osončja, ravno s tem teleskopom.

Naša izkušnja je bila izjemna, še boljša pa bi bila, če bi otrok bil star dovolj za večurno poležavanje in nadaljevalno stopnjo opazovanja ozvezdij. A tole je vsekakor nepozabna dogodivščina za staro in mlado. Vendarle pa so nujna toooooopla oblačila. Mi smo bili v popolni zimski opremi, pa je bila njihova bunda, ki sem si jo izposodila pri njih, več kot dobrodošla.  

   

 

 

Sneguljček in sedem palčic 

Lake Pukaki- Mt. Cook- Lindis Pass- Queenstown

Jutro pri jezeru Tekapo je bilo nadvse veličastno. Zakup parkirnega mesta v prvi liniji se je izplačal že ko sem si zjutraj prvič nadela očala in sem uzrla divje barve, ki so preplavile bele vrhove in mirno gladino jezera. Romantične duše, ki v simboliki, ponujeni s strani narave, iščejo odgovore na življenjske dileme, bi ob belo odetih vršacih in v nepozabnem sončnem vzhodu, ki je rdeče obarvalo celotno gladino jezera, lahko videle dva scenarija- ali da nas je narava na južnem otoku ljubeče sprejela in nam ponuja čaroben nov dan ali pa da bo  zmasakrirala vse naše plane za preostale ure v pokrajini Canterbury. Zaradi masakra bi seveda ostali brez vsega lepega, kar sem že pred tedni splanirala za ta dan. Recimo brez planinskega pohajkovanja pod Mt. Cookom, najvišjo goro Nove Zelandije.

Ko smo se od jezera Tekapo vozili do jezera Pukaki in je Bor Info center Mt. Cook zamenjal s prodajalno sladkovodnih lososov in naglo zavil tja (no, smo si pa potem naslednji dan veselo oblizovali prste) in so se oblaki že zgrinjali nad mladonagubano gorstvo pred nami, sem še imela nekaj upanja, da se bo vse razkadilo. Po levi strani jezera smo vozili do Hillaryjevega muzeja in parkirišča, od koder se krene na fizično nezahteven pohod po dolini Hooker (ali po želji tudi na katerega od mogočnih vrhov in do planinskih koč) in upanje je zaradi goste oblačnosti že nekoliko plahnelo. Ko smo zaradi močnega sneženja morali prvič prižgati brisalce, je popolnoma izginilo. Parkirali smo pred ličnim hotelom Hermitage, ki je spominjal na alpski mondeni hotel nekje v  Švici. Na toplem, pred vrati Hillaryjevega muzeja, je postalo jasno, da na ta dan ne bomo puščali svojih stopinj v deviškem snegu in da jutranji odsev ni bil nikakršen simbol ljubečega sprejema.  No, težko rečem tudi, da je bil masaker. Čeprav sem ostala brez Piškotka oz. Cookija, kot ljubkovalno kličejo to goro, smo v muzeju odkrili marsikaj zanimivega. Ogledali smo si dve projekciji v planetariumu, ki sta bili tako poučni in doživeti, da smo ju vsi trije gledali z odprtimi usti, napisali pa smo tudi nekaj kartic in jih odposlali v obe domovini. Odkrili smo tudi, da je pred hotelom kip Edmunda Hillaryja, ki ga je naredil kipar po imenu Bryn. Naučili smo se, da je prvi človek z dvojno amputacijo nog, ki je stal na Mt. Everestu (alpinist Mark Inglis leta 2006), tudi Novozelandec, kot Edmund Hillary. Veliko novega in zanimivega, za relativno malo denarja. Čeprav hotel zgleda zelo drago in sem se v planinski opremi in z otrokom, ki ne zna hodit, ampak ves čas teka, kar nekoliko bala prestopiti njegov prag, je vstopnina v muzej v primerjavi z ostalimi aktivnostmi v NZ sorazmerno ugodna in njegov ogled (če imate planinstvo v duši in vas zanima tudi razvoj in njegova zgodovina) vsekakor priporočam. Tudi restavracija v zgornjem nadstropju ni draga. Za 5 evrov lahko dobiš domačo juho s štručko, a si kot gost, ki se je zatekel k manj »fancy« hrani, s špansko steno ločen od ostalih hotelskih gostov, ki so upravičeni do razkošnega ruskega bifeja in pribora, ki ga po principu »lupim čebulo« jemlješ in jemlješ, dokler ne poješ zadnjega sladkega hoda.

Po juhi smo krenili v brozgo. V boj z debelimi snežinkami, ki so se že oprijemale cestišča. Brisalci so bili na najmočnejši jakosti, oblačnost pa tako zelo nizka, da nismo videli niti meter naprej. Želeli smo čim prej prispeti preko (sicer ikoničnega in čudovitega) Lindis Passa v Queenstown in v miru preštudirati načrte za naslednji dan. Bolj kot se je zdelo, da premagujemo serpentine, bolj se je bela preproga debelila. In na Novi Zelandiji nekih bližnjih obvozov ni. Če je Vršič zaprt, greš pač čez Predel, a tu na Novi Zelandiji je najbližja opcija, da greš nazaj v Ljubljano pa čez Idrijo. Zato smo vztrajali, kilometer po kilometer. Prepričana sem bila, da ko bomo enkrat na vrhu, moramo samo še dol. Da je najtežje po snegu voziti gor. A za nas se je kalvarija začela ob spustu v Otago. Zame ni bila kalvarija, v pravem pomenu (beri: Bor je bil Jezus, jaz njegov prijatelj, ki ga je po poti spremljal), ker sem sedela na toplem in dve uri držala nogo na bremzi, medtem ko je Bor nameščal verige. Na sprednja kolesa našega avtodoma. Gledala sem avtodome, ki so nas prehitevali in vsi so jih imeli nameščene za zadnjih kolesih. Odprla sem okno in skušala Boru prijazno predati svoja opažanja. Težko sem ga gledala z resnim izrazom na obrazu, ker ga je sneg čisto zamedel in se je poleg las oprijemal tudi obrvi in trepalnic, a sem se vseeno vrgiznila v jezik in neprimerne sarkastične pripombe zadržala zase. Seveda ni mogel vedeti, kam verige gredo, saj so nama v firmi, ki je oddala avtodom, pozabili dati navodila za njihovo uporabo. Bor mojih namigov o primernosti koles ni bil preveč vesel, saj je bil prepričan, da se norčujem, zato je pač po svoje zaključil delo.

Ravno ko je zaključeval, je do našega kombija pristopila Azijka srednjih let. Prijazno ga je v polomljeni angleščini prosila za pomoč. Povedal ji je, da nima ravno veliko izkušenj, a da ji bo seveda pomagal. Odšel je do njihovega mini avtobusa. Ravno je prišel do sprednjega levega kolesa in sprejel v dar zastareli tip verig, ko so se odprla vrata in iz avtobusa je prišlo še šest mladih Azijk nižje rasti. Vse so se razporedile okoli Bora in poslušale predavanje o nameščanju verig. Vsake toliko je kakšni od njih postalo dolgčas, zato se je zatekla k selfiziranju. Vse ostale so seveda morale sodelovati. Le Bor, ki ni razumel kaj se dogaja okoli njega, ker je bil preveč zatopljen v svoje delo in ni poznal jezika, se je aktivnemu sodelovanju pri fotografiranju izognil. Kadarkoli se je kot dobri samaritan premaknil, so se premikale z njim in vsak premik je bil zabeležen s fotografijo. Obhodili so vsa štiri kolesa, saj se je v njihvoiv navodilih izkazalo, da je potrebno verige imeti na zadnjih kolesih. Skozi zadnjo šipo avtodoma je bila situacija videti zelo komično. Zaradi snega, ki se je Bora še kar sprijemal, sem jih poimenovala Sneguljček in sedem palčic. Ko se je potem vrnil k našemu kombiju, da bo prestavil še naše verige na zadnja kolesa, sem v šali skozi okno želela ponuditi jabolko. Kombi se je naenkrat začel premikati in drseti naprej po cestišču. Hitro sem se katapultirala na voznikov sedež, stopila na zavoro in v tem položaju ostala nadaljnji 2 uri. Medtem je s ceste zdrsnil tovornjak in zaprl pot za ves promet. Pred tem so zaprli tudi prelaz, tako da smo bili zadnje vozilo na prelazu in eno redkih, ki se zaradi tovornjaka ni moglo premakniti. Po trdem delu zimske službe in po trdi temi smo prispeli v dolino. Na poti smo srečali prvo azijsko skupino, ki ji je Bor pomagal. Dobrih petnajst minut so že vozili po suhem cestišču, z 20 km na uro in verigami še vedno čvrsto pritrjenimi. Ko smo jih prehiteli, smo jim mahali in žmigali. Ustavili se niso. Srečali smo jih nato spet naslednji dan, takrat na srečo brez verig. Kako so palčice poskrbele, da so izginile, je ostalo zavito v tančico skrivnosti.

V Queenstown smo prispeli po odpiralnem času na recepciji, izmozgani, lačni, sitni in zaspani. Nič se na ta dan pred sanjami ni prileglo bolj kot mrzel tuš. Ne, lažem, kot topel tuš v ledeni kopalnici.

 

 

 

 

Iz nič ni nič, je pa če nič ne narediš

Glenorchy, Dart River- Queenstown- Milford Sound

O izletu, ki smo ga imeli planiranega za ta dan, sem sanjala mesece. Tudi v posebni šparovček smo dajali (še posebej ločeno), da si bomo tole raziskovanje lahko privoščili. Z napihljivimi kanuji po eni od novozelandskih različic Soče, strmeti v čuda narave in odkrivati čarobnost sotesk, kjer so snemali Gospodarja prstanov (odpovedali smo se tako že Hobitonu, ker nismo rinili na Severni otok). Dart river funyaks. Kako krasno bi to doživetje moralo biti. Ne le, da veslaš med najlepšimi kreacijami narave, pod milim nebom ti pripravijo tudi pojedino, poleg tega pa obljubljajo, da te navkljub zimskim temperaturam ne bo zeblo in da za šestletnika deveturna dogodivščina ne bo prezahtevna.

Ko smo po eni uri vožnje iz Queenstowna srečni prispeli na recepcijo agencije, smo prejeli prijazen jutranji pozdrav, nato pa so se začeli posipavat s pepelom. Najbolj je bolelo, da je odpoved ture prišla kot posledica odpovedi vseh ostalih udeležencev (zaradi neprevoznosti ceste Queenstown- Glenorchy, ki jo je sicer Bor brez problema prevozil) in ne zaradi slabega vremena (kar je sicer tekom dneva tudi prišlo). Kako je to možno? Prvič v življenju sem potovanje pripravila, (kot se reče) v »nulo«. Nulo v smislu, da me tokrat nič ne bi smelo presenetiti, ne da bo vse, kar sem imela rezervirano in planirano, odpadalo kot po tekočem traku, zaradi česar bo naš izkupiček doživetij na Novi Zelandiji enak 0. Kaj naj počnemo zdaj? Deveturni izlet odpovedan, napovedovali so novo pošiljko snega. Riniti takoj nazaj nam ni posebej dišalo, zato smo odločitev sprejeli v kavarni preko ceste, na toplem, ob kavi ter vroči čokoladi (mimogrede, zraven vedno dobiš marshmallow, kakor tudi v Avstraliji). Morda pa je bolje, da je odpadlo, mogoče bi tako pomrznili nekje na vodi. Zato smo se po isti poti vrnili in odšli raziskovat Queenstown.

Nesrečnemu otroku sva ponudila vožnjo z lugami (sankami oz. go karti), s katerimi se lahko spustiš z vrha gondole v Queenstownu. Tudi na tem šalterju so se posipavali s pepelom, da gondola sicer dela, a da cestišča za to atrakcijo še niso očistili, ker jih je presenetila količina zapadlega snega. Tako smo se odpeljali na vrh in se želeli zamotiti s čimer koli, pa se je izkazalo, da se najbolj lahko zamotiš z zapravljanjem denarja. Pobegnili smo pred hordo zapravljačev v trgovini s spominki in se pognali v včerajšnji sneg. Razgledali smo se v meglo, otrok pa je med tem našel aktivnost, s pomočje katere je obnovil svojo voljo do eksistiranja. Kotalil se je po bregu, delal snežaka, kepal svoja starša in nekaj snega tudi pojedel. Življenje je bilo spet lepo. Tako lepo, da sva mu z Borom upala predati novico, da nas čaka slabe 4 ure vožnje do Milford Sounda. Zavoljo rdečih lic in rdečih oči je potem med vožnjo hitro zaspal, zbudil se je malo pred krajem Te Anau, ki velja za izhodišče v Fiordland. Želeli smo narediti hiter postanek ob kavi, a so se tudi tukaj držali načela »Zapri predno bo tema«. V majhnem kinu, ki je bil še edini odprt, vzamemo kave in se pogovorimo o poti, ki nas čaka. »Nikar! Nikar! Nikar po temi!« nas je spodbujalo dekle za šalterjem. »Hvala, bomo premislili!« Ko smo prišli do avta, smo presodili, da slabše kot Lindis Pass ne more biti, če pa že, imamo zdaj znanje in izkušnje, tema pa tudi ni problem. Pot je hitro potekala po temi in vso pot smo se igrali igrice. Ugani kdo. Vsi vi, ki to berete, ste bili vsaj enkrat na sporedu. Igro prekineta dve svetli piki, ki se spuščata vedno nižje proti cestišču. Kaj pa je to? Kakšna žival večjega tipa, ki zna svetit kot kresnica? Če se lahko svetijo črvi, se lahko tudi kaj večjega? Izkazalo se je, da sta se iz enega od nevidnih vrhov spušala dva planinca. Bila sta še zelo visoko, ko smo peljali mimo, zato smo jim pomahali in jima z gibom rok zaželeli varen sestop.

Prespali smo v kampu, ki si je prislužil naziv najudobnejšega kampa od vseh, ki smo jih v 2 tednih uspeli preizkusiti. Zvečer, ko smo pojedli (v udobni skupni kuhinji) pripravljeno večerjo, smo se sprehodili do recepcije, kjer je bila tudi prijetna in udobna restavracija s sladicami, domačim lokalnim pivom in organskimi lokalnimi sokovi. Zaposleni, večinoma mladina na work & holiday vizi, je kipela od prijaznosti in ustrežljivosti. Ko so natakarice videle, da Brin še ne zna tiho uživati ob prasketajočem ognju v kaminu in da je zaključil s svojim sokom, so mu prinesle list papirja in barvice. Tako da je, prilično v tišini in zagotovo nezavedno, pustil mamo in očeta uživati ob zvoku, ki je bil nekakšno prepletanje prasketajočega ognja in klepeta turistov za ostalimi mizami.  

 

  

 

 

Milo je drago, žajfa za drugič

Milford sound- Queenstown- Wanaka

Milford sound je verjetno najbolj znan fjord v nacionalnem parku Fiordland, največjem nacionalnem parku Nove Zelandije. Drugi del imena (Sound/ strait oz. po slovensko ožina) je napačen, saj gre torej za fjord. Norveški raziskovalci, ki so se v te konce namenili nekje v začetku 20. stoletja, pa naj bi bili tisti, ki so Novozelandcem zaupali, da so v zmoti. Ker je bilo predrago v vseh knjigah in zemljevidih spreminjati ime, so se odločili, da raje nacionalni park poimenujejo po fjordih- od tod poimenovanje in ustanovitev nacionalnega parka Fiordland leta 1952. To so samo ene izmed besed, ki nam jih je na ladji namenil domačin, ki je bil geograf in izkušen potapljač. O resničnosti norveške zgodbe ne upam soditi, a njegova družba na porazno slabi turi, je bila prijetna popestirtev. Opozoril nas, je da moramo, če želimo videti prave novozelandske sounde, v regijo Marlborough, med ožine, ki nosijo isto ime (območje med Južnim in Severnim otokom). Še sama sreča, da nam je prekrižal pot, saj bi bila sicer lahko to čisto navadna plovba, čisto nič drugačna od tiste, ko se s trajektom nameniš na Pag. Na ladji smo sicer dobili brezplačno juhico in žemljico, a naših možganov niso kaj preveč nahranili.

Pred vkrcanjem so nas na šalterju tudi razžalostili z novico o ponovni odpovedi naših načrtov, namreč da nas v morski observatorij ne bodo peljali, saj ga obnavljajo. Slednje se je na koncu izkazalo za nesporazum in znamenite črne korale ter vse vrste simbioz smo vendarle lahko videli. Vodičko na ladji bi brez težav označila z nazivom najslabša na svetu. Odstopa od vseh vodenih tur, ki sem jih v življenju uspela doživeti. Govorila je v zeeeeelo počasnem teku, govorila je zeeeeelo malo in govorila je nezainteresirano. Bilo je prvič, da me je nek delavec v turizmu na Novi Zelandiji razočaral. Izmed štirih ali petih ponudnikov v zalivu, smo izbrali podjetje Real Joureys. Podjetje, ki sicer ponuja ture tudi na drugih lokacijah. Lahko, da je vodička nadomeščala drugega profesionalca, lahko da je imela slab dan, lahko da so drugi ponudniki še slabši.

Vožnja, ki je trajala približno 2 uri bi bila izredno dolgočasna brez ogleda podvodnega observatorija, kjer niso vedeli nič o kakšni obnovi, ne planirani ne zaključeni. Tam, v plovni učilnici, te poučijo, da smo mi tisti, ki smo v akvariju in da ribe samo plujejo okoli nas. Je tudi odličen prostor za opazovanje črne korale brez neoprena. Te korale se drugod nahajajo na globini 200- 1000 m, v Miflord Soundu, pa uspevajo tudi na plitkih 10 m (črna je zaradi svojega skeleta, bela zaradi pokritosti s tanko plastjo živega tkiva. Sicer pa sem spoznala tudi vrsto ribe (imena se nikakor ne morem spomnit), pri kateri začne samica spreminjati spol, če se samec ne trudi dovolj za njeno srečo. To naredi tako, da začne izgubljati svoj ženstveni sijaj in postaja vedno bolj podobna samcu.

Kakor vse ostale destinacije na naši poti, ki smo jim namenili uro ali dve, je lahko tudi Milford Sound toliko več. Več kot le vožnja med fjordi. Lahko je planinarjenje in odkrivanje čudovitih tolmunov in slapov, skritih med gorami. Lahko je sprehod za manj izkušene, lahko je resna alpinistična tura za divjega lačne. Lahko je potop h koralam,  500 milijonov let starim živim fosilom brachiopodom ali nenačrtovano plavanje z delfini. Lahko je opazovanje ptic in iskanje kopitarjev, ki so jih pred leti zavoljo ljubiteljskega lova sem prenesli s helikopterji, danes pa so se tako razmnožili, da so jih prisiljeni iztrebljat (kot oposume), zato lahko kot turistično storitev koristiš tudi helikopterski lov. Lahko je tudi izredno meglena vožnja po mirni vodi, zaradi česar menim, da se ne bi smela preveč pritoževati nad izkušnjo in biti hvaležna zanjo! Verjetnost, da te tukaj dobi dež in s tem oblačnost, je zelo velika. To območje spada namreč med eno najbolj mokrih naseljenih območij na svetu (7000 mm padavin na leto), je pa tudi res, da je nekaj dni po dežju, kulisa z neštetimi slapovi toliko spektakularnejša.

Splavarjenja je konec. Sedemo v vozilo in se peljemo nazaj proti kraju Te Anau. Vožnja skozi predor Homer, ki se po konstrukciji prav nič ne razlikuje od tistega pri trdnjavi Kluže in vodi do forta Herman, za nekaj minut ugasne pravljično kuliso. Nato se z očmi spet sprehajam po mogočnih, ostrih vrhovih in prečim grebene, ki so med njimi. Ogledujem si grape in snežišča in si predstavljam izkušnjo, ki sta jo planinca izkusila včeraj. Kako prijeten je bil kisik, ki sta dihala na vrhu. In kako sladka je bila tišina, ki jo je pela gora zvečer.  Edinstvena in veličastna vožnja, ki  je ob obisku Nove Zelandije ne smete zamuditi!

 

 

 

 

 

Raztepli smo se kot ovce pred volkovi

Wanaka- Haast

Nekaj pogojev s strani Bora, da se je avtoriziralo potovanje v idilo pozimi, je vendarle bilo. Prvi je bil, da moram zadevo zrihtati tako, da nas ponoči ne bo zeblo in drugi, da gremo tudi smučat. Primerna smučišča smo iskali na dva načina- s pomočjo googla in s pomočjo priporočil ljudi, ki jih poznamo. Vsi so bili zelo enotni- Treble Cone nad Wanako. Jaz potrebe po smučanju nisem imela. Ker je ta aktivnost tu precej dražja kot pri nas, ni imelo smisla, da bi se šla samo malo hecat na breg, potem pa sesti na čaj in čakat, da bo dneva konec. Zato smo sklenili, da si tovrstno rekreacije privošči samo moški del družine, pa še to vsak na svojem koncu. Tamalega smo dali v celodnevno smučarsko šolo, ateja na samostojne divje spuste, mamo pa smo pustili v dolini, kjer se je imela odlično.

Vstati smo morali zelo zgodaj, saj sta fanta imela rezerviran prevoz do smučišča, ki je od Wanake oddaljeno približno 45 minut vožnje. A se je zjutraj seveda vse zavleklo, zato je Bor na brezplačnem parkirišču ob jezeru v strašni naglici parkiral avtodom in tekel do pisarne, pred katero je na smučarje že čakal avtobus. Moja naloga je bila, da sem preverila, da je otrok imel kombinezon, kapo, rokavice in vse ostalo. Nekaj minut kasneje sva še po temi tekla za njim in ga ujela, ko je že stal pred avtobusom, s kartami v roki. Začel je na vso moč mahati, zato sva pospešila. Pospešek je trčil ob težavo in tako se je otrok spotaknil ob moje noge in se razletel po sredi cestišča. Cesta je bila na srečo prazna, hitro sem ga pobrala in ugotovila, da v mislih bega med evforijo, da bo končno spet smučal in bolečino, ki se je iz kolena in zapestja počasi razširila v  vse kotičke možganov. Namesto, da bi bil tiho, je Bor otroka dodatno razdražil z besedami: »Pa kako si lahko tako neroden?« »She did it!!!!« se je nehal zadrževat, spustil vse zavore in začel tulit na vse grlo. Bor je potem grdo gledal mene in me vprašal: »Pa kako si lahko tako nerodna?« Meni je bilo smešno, a sem se vseeno bala, da so posledice, ki so bile pod kombinezonom hujše, od krvavih odrgnine, ki so bile vidne na zapestju. Situacijo sem hotela nekoliko razelektriti z vprašanjem »Ej, a vesta,  kako se po angleško reče, da si padel v ribo, medtem ko si naletel na nogo spotike?« »Ne?« »Jaz tudi ne.« Bor je spet obrnil z očmi in  to je Brina spravilo v dobro voljo. Odšla sta na avtobus, nato ga je Bor predal inštruktorju Benu (Ana, baje ti ne seže do kolen). S pločnika sem jima mahala v slovo in razmišljala o čudovitem dnevu, ki je pred menoj. Bilo je prvič po sedmih dneh, da smo imeli nekaj časa vsak zase.

Wanaka je bila bolj spokojna kot Queenstown. Veliko lepša, cute and cosy, bi bil ustrezen opis. Bojda zaradi prilagojene prometne infrastrukture, ki tu prazni mesto na treh mestih, za razliko od Queenstowna, od koder vodi samo ena pot, ki se rada zabaše. Seveda je tudi populacija manjša. Srečnica sem jo imela priložnost spoznati na raziskovalni način, veliko sem čvekala z domačini in turističnimi delavci in tako dobila precej pozitivno mnenje o življenju v objemu gričkov, hribov in mogočnih gora.

Odšla sem na planinarjenje, peš čez mesto, najprej na kavo, nato pa naprej, z železno voljo, da mi uspe splezati na neko goro. V prvem planu je bil Roys Peak, nekoliko višji in daljši pohod, ki naj bi ponujal najbolj odpičen razgled po dolini in jezeru. Padel je v vodo. Zato ker se je bilo do izhodišča potrebno peljati in mi Bor ni zaupal zelo dolgega avtodoma. V Wanaki so naredili tudi ferato, ki je čisto taka, kot jih poznami mi. Po zahtevnosti primerno za adrenalince, po videu sodeč pa nekoliko spominja na ferato Fallbach. Osebno doživela je nisem, ker so cene vodenih tur zelo drage (okoli 140 evrov na osebo), le opreme niso sposojali, poleg tega sem imela spet problem s prevozom. Pa še toliko odpičena nisem, da bi sama rinila na neznano ferato.

Zato je bil mestni hribček Mt. Iron moja končna destinacija. Super rekreacija za osebe vseh starosti. Kot Šmarna gora do sedla ali kot Luka iz Arene. Pa se mi zdi, da še to ne. Razgledi na jezero in vršace okoli njega so bili pa prav tako veličastni. Po dveh urah sem bila nazaj v mestu, do povratka smučarjev sem imela še 4 ure časa. Nato sem ob jezeru zagledala izposojevalnico kajakov in preostanek dneva preživela na vodi. Zelo poceni rekreacija in zelo osvobajajoča po urah in dneh vožnje. Če bi imeli na voljo še kak dan ali dva, bi zagotovo pobegnili v nacionalni park Mt. Aspiring. Tudi tukaj se najde veliko pohodov za planince vseh starosti. Kje bi hodili? Ma-tuki-tuki!

Treble Cone: Borove besede o smučanju: Smučanje je bilo zelo zanimivo. Premor… (Ja dalje? A nič več nimaš za dodat?) Manj je urejenih prog kot pri nas, 70% smučarjev je imelo freeride smučke. Jaz sem imel alpske, slaba odločitev. (Kak je s hrano gori?) Ja je nekaj ponudbe, tamali je šel s smučarsko šolo na feš and čeps, jaz pa na kos pice. So pa izjemni razgledi. Ne spomnim se, da bi imel na kakšnem smučišču podobne razglede. Niso pa najboljše zorganizirani. Postopek izposoje ni najbolj učinkovit, zato je treba tudi tole vštet v celoten izlet, če greš z organiziranim prevozom- 45 min, da si izposodiš in 45, da vrneš.  Ne more pa se smučanje tu primerjat s smučišči v Avstriji ali Švici. Je pa za sprobat.

Ko sta se fanta vračala domov pozno popoldne, ju je pričakala topla domača bučna juha, skuhana na parkirišču in speštana z vilico. Takoj po večerji smo krenili naprej, čez fantastičen Haast Pass, ki je tako kot vožnja do Milford Sounda ponujala pašo za oči, sploh če si privrženec gora, grebenov in neposeljenih predelov na splošno. Škoda le, da se je noč spuščala hitreje, kot smo mi premagovali cesto, zato je zagotovo veliko lepih pogledov ostalo zatemnjenih.

  

 

Nadaljuj z branjem...