Če gre soditi po prvih desetih dnevih, nas tu doli nedvomno čakata dve nepozabni, s podvigi in dogodivščinami zapolnjeni, leti. Ne vem, če se nam je že kdaj toliko stvari v tako kratkem času zgodilo prvič, kot se nam jih je od dneva, ko nas je gospod z Go- optijem pobral na rogoškem dvorišču, pa do prvega obiska urgence, kar je bilo deset dni kasneje.
Za Brina je bil to prvi letalski polet sploh, za naju prvi letalski izlet z otrokom. Z otrokom, ki je težko pri miru in že pri Domžalah vpraša, če je do Maribora še daleč. Prvič v življenju smo zapustili ozemlje Evrazijske litosferske plošče in vsi trije smo se pravzaprav prvič v življenju znašli v vlogi ekonomskega migranta. No, v Brinovem primeru iz vidika delovne »zakonodaje« govorimo bolj o migraciji v eksklavo.
Prvič v življenju nas je na letališču nekdo pričakal s plakatom v roki in prvič v življenju je Bor vozil po levi. Po osemnajsturnem letu, ko smo pristali na letališču v Adelaidi, smo namreč odšli do rent a car podjetja in dvajset minut kasneje smo vsi trije že upali, da bomo živi prispeli do hotela. Midva z Brinom miže, Bor pa s široko odprtimi očmi in ob precej počasnejši vožnji, kot je predpisano. Reševalno vozilo, ki je bilo na nujni intervenciji ravno v času, ko smo se mi vključevali v prvo križišče v Avstraliji, ni bilo v nikakršno pomoč pri zmanjševanju stresa. Prav tako ne tema, ki se je že malce po peti uri prikradla v mesto.
Prvič v življenju smo imeli jet lag. Prvič v življenju ponoči nisva mogla spati zaradi otroškega nenormalno glasnega smrčanja, ki se je nenadoma pojavilo, a je na srečo kratilo naš spanec samo dva tedna. Prvič v življenju imam svojo telefonsko številko v tujini in shranjenih imam že 20 številk! Vsi ti prvi koraki, ki smo jih naredili po prihodu v deželo na južni polobli, te stopinje v Brinovem odraščanju in najinem zorenju, so bile čudovito sveže, adrenalin nam je tekel po žilah, vznemirjenje, pričakovanja in jet lag pa nam ponoči po pristanku niso dali spati.
A za nevtralizacijo občutenja vsega novega je hitro poskrbela ponudba na televiziji, h kateri smo se zatekli sprva predvsem v nočnih urah, ko nismo mogli spati, nato pa tudi čez dan, ko smo hoteli spati, pa nismo smeli, a smo bili preutrujeni za karkoli drugega. Zdelo se je, kot bi pristali v prejšnjem stoletju, čisto legitimno rečeno tudi prejšnjem tisočletju. Brina je tako kakšno noč zabaval tudi Super Sonic s svojo druščino, ki je bil hkrati tista ena risanka, ki je bila v nočno/jutranjem času na voljo. Če vam misli bežijo k- pač zloadaš, pa rešeno, je tu režim (na državni in na »osebnozavestni« ravni) do avtorskih pravic precej zaščitniški. Ali pa vsaj daje tak vtis. Zaloge pa prednaložene nismo imeli. Downloadanje na črno je še posebej prepovedano, sicer pa smo za pettedensko bivanje v hotelu dobili le 10 giga interneta, ki smo jih morali ustrezno razporediti, zato tudi nenehno visenje na youtubu ni bila rešitev.
Če so risanke nekako lahko brezčasne in je otroku popolnoma vseeno kakšna je grafika, za serije, ki bi pri budnem držale odraslega, tega ne morem reči. In tudi te so bile posnete precej časa nazaj, nekatere celo v letih, ko so razpadli Beatli.
Medtem ko ste vi srečneži legalno ali nelegalno gledali še zadnja dva dela serije Game of Thrones, smo tako mi white walkerje spremljali le v serijah kot so Diagnoza umor, Umor je napisala, Matlock, M.a.s.h. in McGuyver, bolečino pa smo premagovali tudi s tolažbo, da je winter v Adelaide ravno prihajal.
Ker se je zdelo, da je čas ravno prav zrel za staro, sva Brinu, ko je predvsem naju z Borom popoldan mučila grozna utrujenost, predvajala slovensko klasiko, Kekca. DVD je bil poslovilno darilo naših dragih Čeparjev in Brin je uro in pol filma, ki ga je sicer videl prvič, presedel z odprtimi usti, ne da bi se ganil. Kekčeva pesem, ki jo je poznal, a mu je manjkal kontekst, je od takrat stalnica na naših poteh, Kekec pa je, kakopak, tudi lik, s katerim se je tamali najlažje poistovetil.
Tudi ponudba glasbenih kanalov, tako radijskih kot televizijskih, v svoj predvajan program uvršča glasbo, ki je svoje korenine pognala v prejšnjem tisočletju. Takšno, ki jo pri nas res redko slišiš, ampak je bila nekdaj zelo priljubljena. Kaj pa vem, mogoče tudi tukaj furajo kvote, le da njihove temeljijo na letnicah izdaje. Vsaj enkrat na dan, če se giblješ na frekvenci tapravih postaj, slišiš prve uspešnice predvsem skupin za najstnice- Backstreetboys, Westlife, Be*witched, Eifel 65, Hansons, Destiny's Child pa tudi Whigfield in Alexio. Enkrat na dan, v redni ponudbi, ne kakšni lestvici starih hitov.
Kar je poleg resničnostnih šovov, ki skrbijo za medijsko prepoznavnost številnih »telentiranih« in so odgovorni za poneumljanje mladih in starih generacij tudi v Avstraliji, šlo v korak s časom kot pri nas, so še domače telenovele in dnevno informativne novice. V državo smo prispeli le 14 dni pred volitvami, ko so bile volilne kampanje na vrhuncu. Tako smo (nehote) vsrkavali podatke o političnih katastrofah, napačnih odločitvah, ki pokopavajo državo, o krajah, korupciji in sprenevedanju. Situacija je dajala precejšen občutek domačnosti. Edino, česar v Sloveniji še ni tako dovršenega pri spodkopavanju političnih nasprotnikov, kot je tu, so oglasi političnih strank na radiu in televiziji. V njih ne povedo kaj so delali, delajo in bodo delali, temveč davkoplačevalski denar za minute v medijih porabijo za opozarjanje na napake in grozote, ki jih je v preteklosti storil nasprotnik. Sveže, bizarno in še ne videno pri nas. Toda kako dolgo?!?
Ob številnih anketah, ki so se pojavile v medijih, smo spoznali, da so ljudje tudi tukaj, v deželi kjer se pregovorno cedita med in mleko, nezadovoljni s tem, kar imajo. Opozarjajo, da je preveč takšnih, ki hodijo spat lačni, delavci ne prejemajo plačil za svoje delo ali so plačani premalo, ljudje nimajo dovolj visokih pokojnin, da bi se lahko upokojili in preživeli, odvisni so od drugih generacij v družini, na cesti in po novem v parlamentu, pa lahko naletiš tudi na fanatike, ki strašijo z napisi Avstralijo Avstralcem, ne pa migrantom, ki nam kradejo službe… In potem požreš cmok. Druga zemlja, ista Zemlja.
Drugačnost in svežino smo tako lahko spremljali le ob prenosu športa, zato je danes poleg večernih risank in četrtkovih pogovornih oddaj, edino, kar preko velikega ekrana še spremljamo. Poleg Tour de Franca in olimpijskih iger, ki so bile sploh vroča roba, prenašajo tudi številne neobičajne športe, ki jih še v življenju nisem videla. Ste že slišali za netball? Kot košarka, le da koš nima table, kar pomeni, da je delo ostrostrelca še toliko težje, šport pa je še posebej priljubljen med dekleti.
Pri športu se na splošno zdi, da si radi otežijo zadeve. Po prvi ogledani tekmi footyja na televiziji, na evropski fuzbal nikoli več ne bom gledala z istimi očmi. Pred televizorjem sem kar obstala. Krut je, prekleto bolj krut. Oblečeni so kot odbojkarji, pretepajo se kot hokejisti, skačejo kot košarkarji, padajo kot keglji, slačijo se kot ljubimci, po koncu si v objem skočijo kot najboljši prijatelji. Pa nihče ne piska, nihče se ne drži za gležnje, ne dela premišljenih padcev in na prvi pogled zgleda tudi, da se nihče preveč ne ukvarja s svojo pričesko. Dinamično, pristno, razburljivo in krvavo. Pravi šport!
Bojda so zelo netolerantni do simuliranja, kakršnega smo vajeni pri našem nogometu (soccerju), ki pa sicer v Avstraliji vedno bolj pridobiva na priljubljenosti. Do mene je prišla zgodba neke gospe, ki je na medšolskih tekmah delala kot bolničarka in je posredovala, če se je član njene ekipe poškodoval. Na eni od tekem je mlad nogometaš, ki se je pred kratkim iz ene evropskih držav preselil v Avstralijo, padel po tleh in obležal na zelenici, ob tem pa se držal za gleženj in spuščal takšne zvoke, kot bi ga klali. Bolničarka je zagrabila torbo in tekla do fanta kolikor je mogla. Ko je prišla do njega, jo je presenetil z vprašanjem: »Je delovalo? Sem nam že zrihtal žogo?« Gospa je pobesnela. Fantu je zagrozila, da bo osebno poskrbela, da mu na tekmah ne bodo več dovolili igrati, lastna trenerka pa ga je zaradi igralskih vložkov in neupoštevanja fairplaya predčasno poslala v slačilnico. Popolnoma nerazumljivo ji je bilo, zakaj bi nekdo namerno izzival svojo srečo in simuliral poškodbo. Če ima večina takšno miselnost, potem sta minimalno oglašanje sodnikov pri footyju in previdna igra na nož v »soccerju« logični posledici. To, ali pa se vsi zavedajo, da urgenca ni prav nič zabavna.
Slednja je namreč ena tistih stvari, ki po naših izkušnjah v Sloveniji funkcionira bolje kot v Južni Avstraliji. Njihov zdravstveni sistem smo kar hitro spoznali na lastni koži, saj si je Brin že drugi teden po prihodu prebil arkado, čisto zraven zdaj že legendarne t.i. Petrine rane. Ker je bila podobnost in velikost sorodna, sva z Borom presodila, da bo rana potrebna šivanja. Ob pol devetih zvečer smo se odpeljali na urgenco, ki je namenjena le otrokom in bili presenečeni nad številom čakajočih. Pred nami je bilo vsaj 20 otrok s starši, večinoma vsi vročični, virozni in oboleli za k dežurnemu in ne za na urgenco. Ob desetih smo po uri in pol čakanja postali že malce nervozni. Mi, ne pa tudi ostali starši, ki so bili v čakalnici že dolgo pred nami. Otroci so jokali, a starši so bili čisto sprijaznjeni s situacijo. Razen nas nihče ni pogledoval na uro. Vsake toliko so svoje najmlajše pomirili s kratkim sprehodom do avtomata, kjer so si lahko izbrali pregrešno drage nezdrave dobrote, nato pa so se vrnili v premajhno čakalnico, v kateri so bile pomešane bakterije, virusi, zlomi, zvini in rane. Ko so risanke postale nezanimive, so se otroci lahko kratkočasili tudi z ogledovanjem ribic v akvariju. In tako smo se nekako zaposlili, da je minilo 6 ur čakanja. Ob drugi uri zjutraj, ko sem bila že čisto besna, starši vseh ostalih otrok pa popolnoma resignirani, je naš priimek le bil izrečen. Sprejela nas je sestra, ki nam je povedala, da je pred nami še 10 družin (cca 3 ure čakanja) in da nam priporoča, da gremo domov in pridemo zjutraj. Ko je še enkrat pogledala rano in videla, da gre za majhno zadevico, ki bi vzela le kakšno minuto, je vprašala, če se strinjamo, da nam rano z lepilom zlepi kar ona in ne zdravnica. Opozorila je tudi, da tega uradno ne bi smela niti predlagati. Utrujeni, ravno navajeni na nov čas, smo se strinjali in dobre pol ure kasneje smo pokrpani odhajali z urgence. Ob slovesu se nam je sestra z iskrenim obžalovanjem opravičila, da smo tako zgodaj morali spoznati katastrofalni zdravstveni sistem, ki ga imajo.
Že v naslednjih dneh, ko smo bili na te stvari nekoliko bolj pozorni, smo po televiziji in po radiu ujeli precej pogosto ponavljajoča sporočila gledalcem in poslušalcem, da na urgenco ne hodijo, če ni res, ampak res, nujno. In te dni medije polni tudi novica, da je v Južni Avstraliji stanje s čakalnimi dobami na urgencah daleč najslabše v primerjavi z drugimi avstralskimi zveznimi državami. Kar jih rešuje, je po mojem mnenju ravno neverjetna potrpežljivost ljudi, nad katero sem se čudila tudi med vožnjo po cestah. V osmih tednih, kolikor se že vozimo po avtocesti, se nam namreč še nihče ni nabil na rit z avtom in nam blendal že 100 metrov prej, da bi se zagotovo pravočasno umaknili. No, kar pa ne pomeni, da so sicer kaj boljši vozniki.
Tako kot na potrpežljivosti in ležernosti ljudi, se moramo navaditi tudi na nov zven naših imen. Jaz nisem več Urška, Bor ni več Bor in tudi Brin je dojel, da ni več Brin in se že obrača, ko ga pokličejo po imenu v novi obliki. Zdaj smo Ershka, Bryn in Boar. Načeloma imajo z izgovarjavo oz. prebiranjem mojega imena največ težav, predvsem zaradi šumnika in uja in rja.. Pravzaprav so zanje vse črke na napačnem mestu. Najbližje, čemur sem prišla je bila torej vpeljava mednarodno poznane različice Ursula, kar pa mi ni všeč. Prvič zato, ker mi je Brin prepovedal uporabo tega imena, saj ga takoj spomni na zlobno čarovnico, ki jo vsako leto zažgejo in drugič, ker zlobno čarovnico Ursulo poznajo tudi tu. Zato zdaj nimam pravila. Včasih se predstavim s pravim imenom, včasih z novim, včasih ga povem po slovensko, včasih po njihovo, včasih jim dam na voljo vse različice. Ko sem imela pred tedni vneti in krvavo rdeči obe očesi, sem se izogibala imena Ursula. Iz varnostnih razlogov. Še vedno pa sem odprta za simpatična, neodvračalna imena in predloge iz ulice. Nazadnje so me na pikniku preimenovali tudi v Urskulo. Kar pa je spet spominjalo na Drakulo.
S svojim imenom sem se začela malo manj obremenjevati, ko sva z Brinom prvič obiskala South Australian Museum. V pritličju imajo razstavljeno zbirko živali, ki živijo po različnih celinah in ko sva tako hodila mimo vitrin, sem ujela simpatičnega »boar-a«, ki je s svojim mesnatim nosom in tankimi nožicami kraljeval med ostalimi gozdnimi prijatelji, ki so bili razstavljeni ob njem. Začela sem se na glas smejati, saj sem dojela, da jaz sploh nisem tista, ki ima težave… Zdaj vemo, kaj si ljudje narišejo v glavi, ko se jim predstavi Bor. Tukaj ni več iglavec, a še vedno ostaja gozdno bitje! Zdaj je merjasec, tak z irokezo in dolgimi sprednjimi zobmi.
Bo(a)rSuma sumarum- dobili smo nova imena, smo v novi državi, navajamo se na njihov sistem, iščemo sorodnosti in razlike in se skušamo znajti v času in prostoru. Čeprav smo skoraj osem ur spredaj, je življenje tukaj v marsikakšnem kontekstu ostalo nekje zadaj. Ampak, vseeno lahko rečemo, da je vse novo, čeprav je embalaža stara!