Manjkala sta še slaba dva meseca do dvotedenskih oktobrskih počitnic, ko so se že začeli pogovori mamic in prijateljev, kako bodo preživeli pomladne počitnice. Tako so tudi nas prisilili v razmišljanje o novih avanturah, ki smo si jih sprva hoteli popestriti s kombiniranim obiskom velikih mest. Plane smo opustili, saj smo hitro dojeli, da kupi betona niso vredni desetih dni dopusta in da si jih lahko ogledamo tudi v obliki vikend izletov. Začela sem raziskovati obstoječo južno-avstralsko ponudbo in naravne parke, nato pa slučajno naletela na prospekt o planinarjenju po Tasmaniji. Hoja! Ja, hoja! Tega nam prekleto manjka! Če smo bili prej skoraj vsak vikend na planinskem izletu in se sprehajali po naravi, smo bili tukaj tipični nedeljski turisti. Vozili smo se do naravnih znamenitosti in jih kombinirali s hojo. En vikend Victor Harbor, drug vikend na Mt. Lofty. Potem kakšen dan v Adelaide Hills na obisk v vinorodno pokrajino, pa v Adelaide na organske nedelje po božansko kulinarično izkušnjo na Market Shed (kot Odprta kuhna in Pun pisker).
Kar se tiče pohodništva, je sploh Mt. Lofty veliko obetal. Divja narava, strmina, 4km gor, 4 km dol. A pot, ki je po obljudenosti, trajanju ture in strmini podobna relaciji Arena- Bellevue na Pohorju ali Šmarni gori, vas bo razočarala, če ste ljubitelj gorskih kozjih stezic. Markirana in dobro označena pot je namreč asfaltirana vse do vrha, z izjemo določenih odsekov.
Tako smo bili še najbližje avanturi, polni neverjetnih pripetljajev, kakršni so nam začinili marsikakšen vikend v Sloveniji, ko smo nekaj tednov po naši migraciji na jug iskali kenguruje in koale, živeče v naravi. Brin je imel namreč velika pričakovanja od Avstralije. Ko smo mu januarja povedali, kam se selimo, je bil seveda navdušen. Najbližjim, ki smo jim prvim lahko povedali za naš preskok na jug, je razlagal, da gremo pogledat kenguruje in potem pridemo nazaj. Da gre za turistični obisk druge celine. Seveda mu to nikoli ni bilo rečeno, ampak s tem je verjetno tolažil samega sebe. Nekaj mesecev kasneje, ko smo bili že preseljeni, ni pozabil na divjino. Prva prostoživeča žival, ki jo je doslej videval le ograjeno v ljubljanskem živalskem vrtu, je bil kakadu, ki je posedal na ograji ob hitri cesti in se važil s svojo košato rumeno čopko.
V želji, da bi uzrli tudi kakšnega vrečarja, smo se tedne vozili mimo prometnih znakov, ki so opozarjali na prisotnost koal in kengurujev, vendar ne enih ne drugih, za Avstralijo značilnih bitij, nismo srečali. Končno je prišel vikend, ko smo ob zori imeli čas, da jih lovimo. »Pojdite v Mclaren Vale, po četrti uri, preden postane temno jih kar mrgoli naokoli. Ampak bodite previdni, vožnja je zelo nevarna v takem času. Če ne, pa pojdite proti jugu, tudi tam jih je na milijone.« so se glasili mešani predlogi prijateljev. In smo se res peljali. Med vinogradi, v času zelene namočene avstralske zime, ko je vse kipelo od življenja, nas je tisto sončno nedeljo razvajalo še brezvetrje. Prišli smo na svoj račun. Ob ravni regionalni cesti, ki je vodila od Aldinge proti zaledju, je bilo v jarku opaziti podobo ogromnega rdeče rjavega bitja. Upala sem, da ne vidim prav. Bil je pravi kenguru, z dolgim repom in nabitim trupom. Mrtev. Padli borec, kengurujska gverila, ki je skušala napovedati vojno brnečim pločevinastim vojakom. »Kaj je bilo to?« je bil šokiran Bor. »Kaj kaj je to, kaj pa misliš, da je bilo… Kenguru…« sem mu odgovorila držeč se za usta, medtem ko smo z 90 na uro nadaljevali našo pot. »Lažeš, a res, kaj je bilo to?« »Ja kenguru, no, obrni, pa boš videl…« In smo res obrnili, po 2 kilometrih, takoj ko smo našli prvo križišče. Ko se je tudi Bor prepričal, da je bitje, ki leži v jarku, ogromen kenguru, sva debato nadaljevala o tem, kakšno je moralo biti vozilo, ki ga je ubilo in kako so ga potem sploh uspeli spravit v jarek (verjetno je podlegel na cesti). Brinu pojasnjeno ni bilo všeč. Ne preveč navdušeni nad potekom dneva, smo se ustavili v Mclaren Valu na kosilu in kavi, potem pa nadaljevali v še bolj divjo evkaliptusovo goščavo, kjer smo po dobre pol ure vožnje videli še drugega vrečarja, ogromnega sivega koalinega samca. Tudi ta je na hrbtu ležal na desni bankini. Edina razlika v fizičnem stanju osebka a in osebka b je bila v trebušni vsebini, ki je pri osebku b ležala razgaljena po ležišču, no cestišču. Ustavili smo na bankini nasproti in se zgražali. To je bilo Brinovo prvo srečanje z avstralsko divjino, ki si jo je tako želel izkusiti in evo, dobil jo je servirano v najhujši možni obliki.
Favna Avstralije, tokrat v horizontalni postavitvi.Da bi mu dokazala, da v Avstraliji vrečarji tudi živijo, sva ga drug dan peljala v Cleland Wildlife Conservation Park, kjer so živali polne življenja in celo preveč vajene človeka. Nesramežljivo pristopajo do obiskovalcev, naveličane dobrot s katerimi jih lahko hraniš, pa kratkomalo pričakujejo, da jih boš presenetil s kakšnim greha vrednim v papirček zavitim bombonom.
Tasmanije smo se tako veselili tudi zato, ker smo si obetali naravne divjine posledično pa sramežljivih in nezaupljivih živali, ki si znajo hrano poiskati same.
Za organizacijo in nakup letalskih kart za naše počitnice sem bila zadolžena jaz, potem ko sem pred Borom uspešno zagovarjala finančni načrt potovanja na Tasmanijo. Drug dan po predstavitvi sem ga okoli enajste ure dopoldan vsa evforična klicala v službo. »Joj, Bor, danes imajo neko akcijo za Hobart, karte so še cenejše, kot so bile prejšnji teden, misliš, da bi jih kar rezervirali? Odgovoril je natanko tako, kot sem pričakovala: »Jah, sama presodi, kako in kaj, če se ti zdi, da je najboljša opcija, potem rezerviraj, če pa misliš, da ni, potem pa ne.« »Joj, ok, zdaj mi nisi nič povedal. Samo, kak se to sploh naredi? Kaj, če kaj zajebem?« Čeprav je bil na drugi strani telefona, sem ga videla, kako je zavil z očmi, medtem ko se je ukvarjal s službenimi obveznostmi. »A loh nehaš jamrat, pa poskrbiš za stvari tko, k se zagre? Tvoja ideja, ti jo realiziraj. Jst mam deu.«
Sklenila sem prste, jih pretegnila in se odpravila v čudovit svet bookiranja, kamor se doslej nisem pogosto podajala. Nekajkrat smo sicer rezervirali karte za nizkocenovne lete iz Slovenije, a vedno sem imela ob sebi izkušenejše svetovalce ali manj disleksične pomočnike. Tokrat pa sva bila samo jaz in računalnik in verjela sem vase tistih prvih deset minut. Tresla sem se od navdušenja zaradi dobrega posla, ki ga bomo sklenili. Koraki so se kar zaključevali, osebni podatki, zoom, način plačila, zoom, številka kartice, zoom, cvc koda… zoom zoom zoom… Nato tisti del- prosim preverite podatke…. Vse je šlo kot po maslu. Na svoj elektronski naslov sem prejela potrditveno pošto, ki sem jo odprla bolj iz radovednosti o informacijah, ki so vključene v dokumentu, kot iz bojazni, če vse štima. Samozaupanje in ponos, da mi je uspelo, sta bila na vrhuncu. Nato se je odprl pdf z rezervacijo. Bor PRIIMEK, Urška PRIIMEK in Brin PRIIMEL. KAJ???? Kak L???
Mrak mi je padel na oči, nato solze, nato sem se spet začela trest, tokrat zaradi depresije. Nič več manična, sem panično začela iskati opcije, ki bi mi pomagale odpravit napako ali preklicat naročilo, a ker gre za nizkocenovni let, slednje ni bilo mogoče. Našla sem kontaktno telefonsko številko portala preko katerega sem rezervirala karte, Indijka na drugi strani pa mi je v komaj razumljivi angleščini posredovala številko leta in telefonsko številko letalske družbe, s katero bomo leteli. Panika je bila očitno mednarodna govorica, razumljiva tudi za njo, saj jo je čisto dobro slišala v mojem glasu in me skušala pomiriti. Tudi ko sem odložila, se nisem mogla pomirit in v glavi mi je odmevalo: »Pa dobro, kaj te lahko kdaj izuči???«
Prvič poskusim s klicem na telefonsko številko. Desetkrat zazvoni in prekine. Minuto kasneje poskusim še enkrat. Desetkrat zazvoni in prekine. Avtomatično podrsavam po telefonu in neumorno ponavljam klic takoj po tem, ko mi prekinejo povezavo. Z drugo roko sem medtem brskala po spletu in se skušala seznaniti s problemi, ki me zdaj čakajo. Ko sem v Sloveniji zajadrala v kakšne podobne težave, kar ni bilo redko, sem po navadi poklicala Katarino ali pa koga iz stroke, ki mi je povzročala probleme, Bora pa šele, ko je bila težava vsaj delno rešena, zato, da sem mu lahko poleg slabe novice povedala tudi dobro. Tokrat je bilo v Sloveniji sredi noči, koga naj zdaj gnjavim??? Vdihnila sem, se opogumila in si rekla, da bomo neko rešitev že našli. V glavi sem si napletla 3 scenarije.
1. Kupimo še eno karto, saj bo sprememba imena po prebranem svinjsko draga in bo presegla vrednost karte. Plan pade v vodo, ker samo za petletnika letalske karte ne moreš kupit.
2. Spremenim Brinov priimek na Priimel na upravni enoti in vložim zahtevo za nov potni list, ki ga potem dvignemo v Canberri, slednje pa združimo s turističnim vikend obiskom prestolnice. Zavedam se, da je za človeka pri zdravi pametni to najbolj neprimerna rešitev. Prosim, ne se zdaj zgražat, ko je človek v paniki in mora izplavati iz dreka, mu na pamet pridejo raznorazne opcije.
3. Plačam spremembo imena s svojo slovensko kartico in Boru zgodbo razložim, ko sedimo na letalu. Pred tem premislim, kakšne komične vložke bi lahko vključila v razlago, da ne bi preveč obračal z očmi.
Ko sem si v glavi delala vse te plane, sem brez predaha klicala na telefonsko številko centra letalske družbe. Ura je bila že pol ena popoldan, telefon pa je že beležil 26 klicev na telefonsko številko, na kateri ni bilo odziva. Bora še nisem klicala… Tako mi je zaupal in na svoj način verjel vame, jaz pa sem spet odpovedala… Saj ne, da gre le za denar, ampak ko človeku kot je Bor, ki je tako natančen in precizen, da se mu takšne stvari ne dogajajo, kaj takega ušpičiš enkrat na mesec, lahko razočaranje v glasu in pogled ob stavku »Dej mi povej, zakaj se take stvari vedno naši družini zgodijo?« zabodeta kot oster nož.
Še enkrat sem odprla spletno stran letalske družbe in opazila, da je med mojo številko na telefonu in med številko na ekranu računalnika razlika v prvih dveh številkah (+61). Poskusim odtipkat še tisto brez in po dveh zvonjenjih in opravljenih obveznostih z odzivnikom, na telefon dobim angleško govorečo gospodično. Povem ji podatke, ki jih je potrebovala. Sliši moje hlipanje in nervozo, zato odgovarja še posebej mirno. »Vidim, da je prišlo do napake pri priimku sina. Torej mora biti Priimek in ne Priimel? Kot sta priimka vas in moža, kajne?« »Ja, tako je, samo zadnja črka je napačna, vsi ostali podatki so pravilni!« »Ni vam treba skrbeti, v vašem primeru ne gre za spremembo imena. Samo zatipkali ste se in ker ste mi povedali vse podatke, lahko kar takoj spremenim. Če boste osvežili brskalnik in se prijavili pod vašim uporabniškim imenom na spletni strani, boste videli, da je sprememba že zabeležena!« Najlepše besede, ki bi mi jih nekdo lahko izrekel tisti dan. Mislim, da sem se ji vsaj desetkrat zahvalila, nato pa odložila telefon in poklicala Bora:«Boooor, veš kaj se mi je zgooodilo??? Preživela sem živčni zlom,….« In sem mu razložila svojo zgodbo. Prvi dve minuti pogovora je bil čisto tiho, samo malo globlje je dihal, nato pa dobre volje zaključil: »Kva se teb vse ne zgodi, ha?«
Zdaj sem bogatejša za novo osebno izkušnjo zaradi katere bom lažje eksistirala v tem hitrem potrošniškem svetu in za novo naučen nauk- ne rezerviraj kart v evforiji, ne kliči na klicne centre v depresiji.