V okviru priprav na selitev v Avstralijo, se je Bor udeležil tudi seminarja, namen katerega je bil novopečene »gastarbajtere« pripraviti na kulturni šok, s katerim se bodo soočili. Na antropološkem treningu so govorili o značilnostih, vrednotah Avstralcev in načinu življenja, ki je sprejemljiv za Avstralijo. Naučeno je prenesel tudi meni domov. Antropologinja, ki je nekdaj živela v Sydneyu, jim je opisovala, s katerimi živimi bitji bodo križi in težave, kakšni so kot narod, katerih tem se v pogovorih z njimi izogibaš, kakšna je njihova govorica, kakšen odnos imajo do nudizma in kako se obnašaš, če si povabljen na zabavo. Domov je prinesel tudi knjigo, v kateri je snov razdelana zelo podrobno, podkrepljena z antropološko literaturo, zato sem napisano vzela zelo resno. V knjigi piše, da moraš na zabave s seboj prinesti svojo hrano, da veliko preklinjajo in so perverzni, da so nadvse prijazni, se radi opravičujejo in ti vedno priskočijo na pomoč. Trije meseci življenja tukaj so bili dovolj, da sem dojela, da je gospa bolj ali manj izhajala iz osebnih izkušenj in da je pri marsičem preveč posploševala, čeprav je po drugi strani tudi res, da se je veliko od zgoraj napisanega potrdilo tudi v naših interakcijah z njimi. Nekatere prigode so bile tako posebne in tako po učbeniku (ali v nasprotju z njim), da sem v svoji glavi začela oblikovati znanstvene članke, v katerih sem njene teze potrjevala ali jih zavračala.
Če se bo nadaljevanje v kakšnem trenutku zdelo izmišljeno, poudarjam, da je vse res. Vse.
- Aluzija
Po štirih dneh bivanja v hotelu Quest v Adelajdi se je začelo čutiti, da jet lag popušča, a zjutraj smo se še vedno zbujali pozno, med deseto in enajsto uro, zaradi česar so bili dopoldnevi tako praktično izgubljeni. Bor je bil pet dni po prihodu zaradi službenih obveznosti prisiljen vstajati že ob sedmi uri, midva pa sva še nekaj dni uživala v podaljšanem spancu in vstajala le malo pred kosilom. Za aktivnosti po svetlem nama je tako ostajalo slabih pet ur časa, ki sva jih po prvem planu želela nameniti spoznavanju mesta ali športanju, ki pa ni smelo biti »bilokakšno«. Brin je od prvega dne, vse od pristanka na letališču, ko je na velikem plakatu zagledal adelaidske vranje nogometaše v modro-zlato-rdečih dresih, v borbi za jajčasto žogo, neutrudno ponavljal, da si želi igrati le iger z žogo. Katerih koli, le da vključujejo žogo, jajčasto (po njegovem avstralsko) ali navadno.
Ker smo imeli že nekaj dni pred odhodom večje probleme z disciplino, kar se na južni polobli ni spremenilo (to je pomenilo, da se ni želel pokoriti starševskemu ukazovanju in je tečnaril zaradi vsakega opravila, ki mu je bilo naloženo na otroška pleča), sva mu z Borom zabičala, da jo bo dobil le in samo če bo res res res priden. Vsaj nekaj dni zapored. Pokazal je svoje sposobnosti pogajanja in privolil v pogoje, nato pa naju vsake pol ure vprašal, če je bil zdaj že dovolj priden, da si je že prislužil to žogo. Po dveh dneh je zaradi intenzitete njegovo spraševanje postalo nadvse naporno in (kako nevzgojno) sem si želela kupiti nekaj miru in mu prikimala…
Tako sva se prvi dan po moji privolitvi, ko je vstal in pomalical svoj avstralski toast z jajcem, peš odpravila v mesto in iskala trgovino z žogo… Dve uri sva na slepo pohajkovala po Adelajdi, da sva prišla do njenega središča oz. bolje rečeno nakupovalne ulice, ki je podobna Čopovi v Ljubljani, le da je veliko daljša, a trgovine, v kateri bi prodajali (vsaj balonarico), ni bilo nikjer. Žalostna sva naredila postanek v kavarnici hotela Richmond, ki je nudila čudovit razgled na vrvež po vsej ulici Rundle Mall. Sicer razočarana nad neopravljenimi opravki, sva naročila kakav in kavo in se pogovorila, kaj to pomeni za preostanek dneva. »Razumeš, da danes popoldan ne bova mogla igrati nogometa v parku, ne? Temno je, tako ali tako je začelo deževati, poleg tega pa nimava več časa, da bi še naprej iskala trgovino z žogo.«
Brin, ki je ob mojih besedah čisto povesil svoje ustnice, se je najprej vsaj desetkrat podrsal naprej in nazaj po tabureju in nekako napol zacepetal, tako da je bilo očitno, da skuša nadzorovat svoj trmasti izpad, ki bi mu lahko morda celo odplaknil žogo še za nadaljnjih nekaj dni. »Mmmmmm, ja no prav, ampak obljubila si. In dobra mama ne obljubi in pozabi!« Nenavdušena nad izjavo sem zasikala, da naj ne pozabi, da sva zdaj dve uri, ki bi jih lahko porabila za turistično razgledovanje, namenila iskanju njegove žoge. Nato sva posrkala vsak svoj napitek, pogovor pa zapeljala v drugo smer, v papige na ulici, ki so naju z vso svojo igrivostjo, barvitostjo in glasnostjo spravile v smeh. Odpravila sva se proti postaji, da bi s tramvajem čim hitreje prišla domov in očetu na prvi službeni dan pripravila nekaj zdravega za večerjo.
Tako je otrok prvi dan zaspal brez (malo s pridnostjo in veliko bolj s pogajalskimi tehnikami) obljubljenega darila in prve besede iz njegovih ustih drug dan so bile: » A bom danes končno lahko dobil kakšno žogo?« Jet lag je še malce popustil, tako da se je zbudil dobro urco prej kot predhodne dni. Zunaj je deževalo, poleg tega pa je pihal močan veter, ki je pešcem na cesti obračal dežnike in jih silil, da so se po cestah raje sprehajali brez zaščite. »Danes je preslabo vreme, da bi peš raziskovala mesto in iskala prodajalne z žogo. Greva raje s tramvajem v akvarij, pa bova jutri?« Nekoliko je premislil, nato pa na ves glas zavpil: »Jaaa!«. Ponudila sem, preden sem preverila, kako je s to aktivnostjo dejansko, splet pa mi nato med brskanjem za akvarijem ni ponudil drugega kot »Buy your own fantastic fish tank, you and your fishes will absolutely love it!«, zato sem receptorja v hotelu vprašala, kam morava, da prideva do akvarija. »Oprostite, v Adelajdi ni akvarija. Najbližji so verjetno v Perthu ali Melbournu.« Zavzdihnila sem in se obrnila k otroku, ki je že bil prežet z globokim razočaranjem. Hitela sem s prevajanjem, da bi mu pojasnila, kako in kaj bo. »Toliko pa že razumem tole angleščino, veš, da sem razumel, da bom ostal brez žoge in še brez akvarija.« Točno je vedel kaj mora reči. Zato sva se sredi močnega vetra in dežja odpravila proti mestu v ponovni lov za žogo…
Ko sva tudi drugi dan brez žoge v »cekarju« zapustila že peto trgovino, sem se v šesti opogumila in pristopila do mladega prodajalca, ki je že na pogled deloval zelo ustrežljiv in prijazen. Upala sem, da zaloge žog hranijo zadaj v skladišču ali v nekih drugih skrivnih prostorih. Preden bi utegnila karkoli reči me je vprašal: »Dober dan, kako ste kaj?« Presenečena nad vprašanjem sem strmela vanj. Nisem vedela, kako naj odgovorim na tole, ker bi mu lahko povedala cel roman, zato sem vprašanje ignorirala in začela po svoje. »Excuse me, do you have any balls?« V trenutku, ko sem izrekla ta stavek, sem dojela, kaj sem ga vprašala in po načinu, kako me je pogledal, sem vedela, da je tudi on. Pričel se je na glas smejati. Ko je prišel k sebi, pa mi je odgovoril: »Sorry, ma’am, it’s really hard to stay professional, when a woman asks you something like that.” “Sorry, sorry, sorry I didn’t mean it as you might have understood. I’m looking for a football or an egg ball.” “No worries, I don’t mind it, but I ‘m gonna have to tell my girlfriend, what you’ve asked me, if it’s OK with you. And the answer is yes.”
Torej, rezultat pogovora je bil, da je jajca definitivno imel, žog pa v trgovini niso držali. So pa imeli monopoli na kartice, takšnega z možnostjo brezstičnega plačevanja. Tisti dan sem se naučila, da se Avstralci res veliko opravičujejo, skoraj toliko kot jaz, v zelo neobičajnih situacijah sprašujejo kako si, čeprav jih v resnici ne zanima. Zaradi stanja duha pa je bilo pomembno, da čimprej ponotranjim frazo no worries, ki je tu edini možen odgovor na hvala.
Papige med čvekom
- Obscenost
Ena izmed tem, ki so jih obravnavali na antropološkem seminarju, je bila tudi ničelna toleranca do nudizma. Nikakor, o bog ne daj, nudizma se tu ne prakticira. To je nekaj, kar počnejo Nemci, nikakor pa ne tudi Avstralci. Saj ne, da ga prakticiram, ampak opozorilo sem vzela resno na splošno. Tudi v drugih okoljih, ne le na plaži.
Ob svojem prvem obisku rekreacijskega centra, kamor se sicer še danes vsi trije hodimo razmigovat, sem bila po telovadbi v garderobi še posebej previdna in se držala navodil! Skrivala sem svoje telo, da ljudstva ne razburim s svojimi imigrantskimi navadami. Garderoba, v kateri so klopi za preoblačenje postavljene v U obliki, si delimo vse uporabnice centra, plavalke, bootcamperke, fitneserke in savnarke. Tuši so skupinski, edina vrata v garderobi pa so tista, ki zapirajo wc (a imajo zgoraj in spodaj 30 cm lufta).
Zavita v brisačo sem nerodno brskala po svoji torbi za svežim perilom, ko je v garderobo vstopilo sedem babic. Ravno so opravile z vodno aerobiko, bile so nasmejane in zatopljene v medsebojni pogovor. Ena od njih je svoje stvari odložila čisto zraven moje črne torbe, me lepo pozdravila ter vprašala, kako sem. Izkušnje so me naučile, da je dovolj, če odvrnem s »Fine, thank you. And you?«, čeprav je to nekaj, kar mene ali nje načeloma ni zanimalo, ampak je obvezni del vljudnostnega pozdrava. Podobno, kot če bi v Sloveniji rekel dober dan. Tudi odgovor, ki sem ga dobila nazaj, je bolj ali manj ustaljena fraza, ki jo dobim od vseh trgovcev, kelnarjev- »Not too bad either, thank you!«. Vrnili sva se vsaka k svojim poslom. Uspelo mi je z desnico najti svoje perilo, z levico pa trdno držati svojo brisačo. Pogledala sem navzgor in ujela babico, ki je ravno takrat na stežaj razprla svojo brisačo. Pod njo ni imela ničesar. Razen gubic. S še vedno razprto brisačo me je pogledala in mi rekla: »Oh, it's chilly today, isn't it?« Samo prikimam in se nasmehnem, nato pa s pogledom hitim drugam, da ne bi delovala preveč strmeče. Nato pa drugi šok. Preostale babice, ki so se razporedile na klopce na drugi strani, so prav tako v evinem kostumu veselo čebljale med seboj in v nekem trenutku so vse gledale v steno, jaz pa v njihove riti. Nato so si počasi začele oblačiti belo spodnje perilo, jaz pa sem s svetlobno hitrostjo zavezala čevlje in odhitela proti izhodu. Na poti do železniške postaje sem začela razmišljati o svoji reakciji. Jezna sem bila nase, ker sem se odzvala tako otročje in se ustrašila nečesa tako naravnega, kot je golo telo. Dojela sem, da ne gre le za pogum, ampak tudi za posebno obliko svobode, ki je do danes še nikjer drugje nisem uspela videt ali izkusit. V garderobi so gole neobremenjeno klepetale o krompirjevi juhi, ki jo bodo pripravile možu, o rožah, ki jih morajo urediti na vrtu in o revmi, ki jih trga v kosteh. Hitro sem zaključila, da je problem v meni, asice so. Matere, babice so, njihov odnos do telesa in njegove naravnosti je občudovanja vreden, razbremenjene so vsakih kompleksov in zaradi tega zagotovo bolj srečne!
Razčistila sem sama s seboj in se v torek, ki je sledil, oborožila s pozitivno energijo, s katero bi počastila sograderoberke. Izpod tuša sem prišla minuto preden so prikorakale v skupen prostor. Pokazati sem jim želela, seveda v primeru, da so si me zapomnile, da sem na njihovi valovni dolžini. Nisem se zavijala v brisačo, zato sem kar z obema rokama iskala za svežim perilom. Ena od udeleženk vodne aerobike je svoje stvari odložila čisto zraven moje črne torbe. Bila je bistveno mlajša od njih. Greva skozi iste vljudnostne fraze, nato pa gola sede zraven mene. Ne strmim, smehljam se in se navdušujem nad svobodo, o kateri sem sama s seboj filozofirala že prejšnji teden. Sede si oblači spodnje perilo, ki ga uspe povleči le do kolen. Nato odneha in se posveti brskanju po svoji torbi. Iz nje vzame nočni damski vložek Always, za posebno močne menstruacije in ga začne natikati na spodnje perilo. Svojega pogleda kljub predhodnim pripravam nisem mogla nadzorovati, pulz je narastel, pohitela sem z zavezovanjem čevljev in odhitela proti izhodu. S prizorom še nisem razčistila, ampak se trudim. Vem, da je zagotovo tudi tokrat problem v mojih migrantskih navadah! V bazenu še nisem bila.
- Profanost
Avstralska angleščina je polna simpatičnih okrajšav, zaradi katerih ima še vsak anglist težave, da se na začetku vklopi, to smo vedeli, preden smo se selili. Algoritem, da prideš do rešitev ni pretežak, zato lahko brez slabe vesti pripomnim, da sem jezika že zelo uka. Petra in Nejc sta nam pred selitvijo prinesla cel slovar, zato smo nekaj besed usvojili že pred odhodom. Recimo- brekky je zajtrk, mozzie je komar, Aussie je Avstralec, roo je kenguru, kiwi je Novozelandec. Besede so mačji kašelj, saj lahko že s sklepanjem prideš do rešitev, s frazami pa je nekoliko več težav, saj jih je toliko, da lahko, če imaš preveč bujno domišljijo, pomenijo sto in eno stvar. Tako je za tujca najlažje, da se izuri kot poslušalec in se iz pogovorov drugih lokalcev nauči pomenov fraz.
Da bi se na tem področju okrepili tudi mi, izkoristimo vsako priložnost minglanja. Naši družinski prijatelji, najpomembnejši in najboljši, kar jih imamo tu doli, nas tako pogosto povabijo na BBQ večerje in zabave, zaradi česar smo spoznali veliko ljudi.
Pred kratkim smo bili tako spet vabljeni na večerjo in vsi trije smo bili povabila iskreno veseli. Tamali, ker se bo družil z mlajšo generacijo, midva pa, ker se bova družila s starejšo. S sabo prinesem torto, ker se tako spodobi. Večerje se udeležita tudi njihova soseda, ki smo ju spoznali že na prejšnjem dogodku. Tokrat sva med povabljenimi najmlajša, vsi ostali so generacija najinih staršev ali starejši. Ob večerji počasi pijem kozarec šampanjca, nadaljnjih količin alkohola pa se vzdržim, saj sem že začutila vrtoglavico. Drugi kozarec bi pomenil neprimerno vedenje in vsaj nekje bi rada imela družbo, ki moje nesposobnosti presnavljanja alkohola ne bi poznala.
Po večerji smo sedli h kaminu, ogenj je prasketal in nas grel v podplate, v ozadju je igrala nežna kitarska glasba, mehurčki v kozarcih so potovali od dna do roba. Soseda lahkoten klepet prekine z odhodom v kuhinjo, rekoč, da ima majhno presenečenje, ki sta ga z možem za naju prinesla z dopusta. Vrnila se je z žepnim slovarjem avstralskega slenga. Bila sem res prijetno presenečena, saj nisem mogla verjet, da nekdo, ki naju sploh ne pozna tako zelo dobro, na dopustu misli na naju. Začela sem listati po žepni knjižici in usoda je hotela, da sem se ustavila pri črki M. Želela sem zaposliti svoje avstralske sogovornike in začeti nek skupinski pogovor, v katerem jim bom dala občutek, da se želim učiti od njih. Razlaga pri eni od fraz se mi je zdela zelo simpatična in primerna za razpravo. Zelo naglas vprašam, kakšen ples je to, če oseba izvaja cunnilingus. Družba obmolkne. Gostitteljica gleda naravnost in sosedo poprosi, da mi kar ona to razloži. Ker je situacija zares zelo nerodna, mi gospa na uho pove, da gre za situacijo, ko ena oseba z jezikom v ženskem mednožju pač nekaj počne. Neham se prijazno smehljati, zardim, pogledam Bora, mu na tiho v slovenščini pojasnim razlago, on pa bruhne v glasen krohot. Če je zdaj to neka univerzalna fraza, ki jo vsi poznate, potem se opravičujem, jaz pač nisem bila na Erasmusu.
Občutki v situaciji so bili neizmerno podobni tistim pred davnimi davnimi leti, ko me je simpatija, za katero sem mislila, da sploh ne obstajam, na neki zabavi povabila na ples in se mi je odprlo nebo. Shuffle na računalniku je poskrbel za zasuk zgodbe in začel rolat komad Horny (Mousse T.). Vedela sem, da nisem čisto nič kriva. Bil je trenutek, ki bi ga morala izkoristit za končno zmago, se pač zazibati levo in desno po ritmu in se ne ukvarjati s tekstom, pa me je bilo tako sram, da nisem bila sposobna ustvarit očesnega kontakta in posledično je seveda šlo vse skupaj po gobe.
Nekaj sem se iz pretekle zgodbe naučila in rekla sem si, da se zdaj ne smem spet skrit v lupino ali biti tarča posmeha, temveč iti po taktiki »play it smooth« in nerodnost situacije prekiniti z vpeljavo drugega komada oziroma druge teme. Vtis sem želela popraviti tako, da sem vprašala, kakšna igra je to pocket billiard. In si zabila žebljiček na krsti do konca. Kaj fraza pomeni, prebrskajte kar sami, lahko pa uporabite tudi sklepni račun.
Tisti dan sem se naučila, da je muff ženski spolni organ, muff diver pa oseba, ki se vanj potaplja. Ugotovila sem tudi, da se iz razlogov, ki jih imam, alkoholu ne splača odpovedovati, ker gredo stvari na zabavi tako ali tako v isto smer. Na mojo srečo se Avstralci radi šalijo na račun takšnih spodrsljajev, čeprav živijo v Adelajdi, ki je znano tudi kot mesto cerkva.
Priročniki za komunikacijo