Kamen na kamen- palača!

Vedoč, da se selimo v zimo, smo se, predzadnjo soboto pred odhodom, odločili za družinsko odkrivanje skrivnosti slovenskega Primorja, kjer je statistično gledano največ sončnih dni na leto. Nismo se (oz. nisem se) odločili za obmorska obljudena mesta, temveč za koprsko zaledje. Tu se najdejo zapuščeni in osamljeni konci z neverjetno energijo, najbrž pa jih nikoli ne bi spoznala, če nas med študijem geografije v Kopru ne bi tako razvajali z neprestanimi terenskimi vajami. Omogočili so mi, da sem se o teh krajih naučila številna geografska dejstva, ki sem jih z veseljem posredovala naprej tudi na svojih planinskih izletih, organiziranih v okviru društva ali prijateljev. 

Le nekaj dni pred našim izletom, sem na točno tem kraju s huminitasovkama Petro in Majo na poslovilnem pohajkovanju ponovno odkrivala čare rabutanja in z njima delila svoje sposobnosti zahajanja s poti. Punci sta bili seznanjeni s tem, da je izgubljanje del načrta, če si na neuradnem izletu z menoj. Naj se sliši še tako bizarno, a dandanes se spontane avanture ob poplavi vse tehnologije ne zgodijo tako rade same od sebe, moraš jim dovoliti, da se razvijejo. Zato opuščam branje spletnih strani in priročnikov, k njim se načeloma zatekam le po grob obris regije. Ko se izgubim, navadno odkrijem kaj, kar me zaradi svoje neodkritosti očara in popolnoma prevzame, s pretiranim planiranjem pa bi bila tega izkustva oropana.

Ker punce nismo prišle do cilja, ampak smo svoje želodce raje zalagale s sladkimi češnjami, ki jih nihče drug ni hotel, je v meni nastal nek čuden, do tedaj nepoznan občutek praznine, nedokončanega posla. Trmasta kot znam biti, v želji po zasledovanju lastnih interesov, sem Boru in Brinu predlagala, da obiščemo tiste konce, kjer lahko v dobri domači gostilni jemo odlično istrsko hrano, spijemo žlahtno istrsko kapljico in občutimo divjo istrsko naravo, v kateri se poleg nas ne bo razvajalo preveč oseb, če sploh kakšna. Zgoraj našteto so bili poleg sončnih žarkov razlogi številka dve, tri, štiri in pet, da smo odšli na pot.

Seveda smo tudi mi deloma zašli s poti in to dejstvo nam je prineslo čudovito zgodbo, s katero zabavam svoje nove avstralske prijatelje in sem jo imela priložnost povedati tudi svetovno priznanim znanstvenikom. 

Začelo se je zjutraj v Ljubljani. Meteorološka prognoza za skoraj celotno Slovenijo je bila odlična, pričakovat je bilo sončno in deloma oblačno vreme, le za Primorsko so omenjali močne nalive in nevihte. Na parkirišču pred blokom v Ljubljani sva z Borom tuhtala, kaj narediti. Naredimo nov plan in gremo nekam drugam? Slovenija je za raziskovanje raj, vasic in hribov, ki jih še nismo obiskali je veliko, lahko bi jih odkrivali kar po abecednem seznamu, objavljenem na Wikipediji. Bilo je toliko različnih predlogov, da je bila odločitev, da tvegamo in zaidemo v oblake in nevihte, najlažja. Tolažili smo se z dejstvom, da smo do tistega trenutka preživeli že marsikaj hujšega, kot je temno nebo.

Z grozo smo spremljali vožnjo. V pasovih so se izmenjevali sončni žarki in črni oblaki, v tem istem ritmu pa se je spreminjalo tudi naše razpoloženje. Čez Logatec sončno, mimo Nanosa oblačno, Brkini pa spet v soncu. Tudi na našem izhodišču je bilo tako, vse dokler nismo ustavili in parkirali avtomobila. Nato se je usulo. Sedli smo nazaj v avto in čakali, da dež poneha. Dobro voljo in upanje sem jima hotela povrniti z nizanjem naučenih zabavnih vremenskih dejstev, kot recimo, da nevihte potujejo s približno hitrostjo 50 km/h in da bo kmalu vsega hudega konec. Tako je tudi bilo. Obuli smo gojzarje in se odpravili na razburljivo raziskovalno pot med vrtičke, hribčke in sadna drevesa, pestra pa je bila tudi favna. Najprej nas je pozdravila mrtva črnica, ki je bila tam že v času mojega prvega rabutanja z Majo in Petro, nato pa smo med suhim dračjem ob kamniti ograji zagledali našega največjega (in po moje tudi najlepšega) kuščarja. Zelenec se je v družbi pozidnih kuščaric ter martinčkov napajal s sončno energijo in da ga pri procesu ne bi motili, samo okrog njega naredili malce večji krog, njegovo živobarvno telo pa opazovali z razdalje.   

 

Pot, po kateri smo hodili, je bila sicer obdelana z markacijami, a je v nekem trenutku postala zaraščena in pregrajena s pajčevinami. Brin še ni težil, Bor pa je s sarkastičnimi opazkami in retoričnimi vprašanji ves čas namigoval, da lahko na Avstralijo letos kar pozabimo. Ko sem (bolj sama pri sebi, momljajoče) odgovarjala na njegove kritike, sem se skoraj spotaknila ob večjo skalo, ki je gledala iz zemlje. »O, poglejta tole! Fosil. Brin, hitro poglej, hitro!« Tudi Bor je pritekel z velikim zanimanjem. Vsi trije smo gledali v kamen in pričeli razpravo o videnem. Povedala sva mu, da je tukaj nekdaj bilo morje, živalice, ki jih je videl, pa da so zelo stare, nekakšen spominek na obdobja, ko so živeli še dinozavri. Če ste starši, me boste razumeli. Dinozavri so v očeh otroka pomembna prelomnica v geografskem, evolucijskem in tudi zgodovinskem smislu. Antika, stari vek, srednji vek in novi vek so popolnoma nepomembni. Tudi s predkambrijem, paleozoikom, mezozoikom in  kenozoikom si kaj dosti ne moreš pomagati. Obstaja samo zgodovina pred in po dinozavrih. Zato se sploh nisem podala na pot epoh, period in er, ampak sem mu povedala, da iz glave nimam pojma.  

Navdušena sem bila, da je pot tako redko obiskana, da se ob nekaj tako čudovitega lahko celo spotakneš. Izvrstna učilnica v naravi, ki je nihče ne želi odnesti domov. Da se to ne bi zgodilo tudi v prihodnosti, se bom izognila natančnemu definiranju lokacije.

Poslovili smo se od skale in nadaljevali pot. Bor se je vrnil k ciničnim pripombam, jaz pa k momljanju. Nato se mi je odvezal čevelj in morala sem narediti postanek, da zavežem vezalke. Pokleknila sem in namesto čez Bora, zabemtila čez obutev, ki ji moram na vsakem izletu posvečati preveč pozornosti. Bistveno več, kot si je zasluži. In to tudi, če čevelj zavežem z dvojnim vozlom.  Nato na desni strani zagledam kamen s črnimi risi. Pogledam bolje in vidim, da je še en fosil. Bila je popolna podoba tistega polžka, ki smo ga imeli že v srednješolskih geografskih učbenikih, na faksu pa smo se naučili, da jih pravilno imenujemo amoniti. Vzela sem ga v dlan in bila najprej prepričana, da gre za umetno odtisnjen spominek, ki je nekomu padel iz žepa. Fosil je bil pravilno umeščen na sredino kamna, s poudarjenimi linijami in robovi. A vse živali, ki so zaradi sedimentacije za vedno obstale ujete zraven njega, so dokazovale, da je edini stvaritelj te umetnine narava. Ponovno pokličem svoja fanta k sebi in jima predstavim novega člana naše družine. Brin odpre debato na temo njegovega imena. »Hmmm. A mu bomo dali ime? Naj mu bo ime Ljubim Slovenijo! Zelo je lep, mami! A ga lahko vzamemo s seboj v Avstralijo?« »Seveda lahko! Zelo lepo ime si izbral!«

Potem smo ga pospravili v nahrbtnik in nadaljevali po apnenčastem robu, kjer je bilo potrebnega tudi nekaj poplezavanja. Brin je bil navdušen. Tudi, ko smo se srečali s prvo potencialno nevarnostjo na poti. Kakor njegovi drugi plazilski prijatelji, je tudi modras počival na soncu. Zvit v klobčič je bil v tako globokem spancu, da nas niti opazil ni. Uro geologije podaljšamo v uro biologije, otroku razloživa značilnosti naših kač in ga opozoriva, da se jim nikoli ne sme namerno približati ali jih prestrašiti. Še posebej sva ponosna, ker ga na primeru iz prakse lahko naučiva vse to, še preden odpotujemo med najsmrtonosnejša bitja tega sveta.

10 dni kasneje se Ljubim Slovenijo z nami vkrca na letalo in preleti več kot 15000 km dolgo letalsko pot. Brez težav potuje v ročni prtljagi. Kot budilka je nato stal na nočni omarici najine sobe v hotelu in opravljal svoje šamanske posle. Ne bom rekla, da smo nanj pozabili, a v prvih dneh po preselitvi se z raziskovanjem bitij na njegovi površini nismo preveč ukvarjali, pred odhodom pa časa za to tako ali tako ni bilo. Center naše pozornosti je ponovno postal, ko sva z Brinom začela obiskovati južno-avstralski muzej. Veliko in bogato zbirko živali in zgodovine imajo, nadstropje o aboriginski kulturi, mumije, tiranozavrovo glavo in tudi gostujoče razstave. Zaradi te ponudbe in vremenskih neprilik sva tam preživela vsaj en dan na teden. 

 

A prvi obisk je bil zagotovo najpomembnejši. In ne samo zato, ker sem odkrila boara.  Med ležerno hojo po muzeju mi je z desnega škornja nenadoma odpadlo pol podplata, kar sem seveda ugotovila med vzpenjanjem po stopnicah, ko sem skorajda poletela iz pritličja v prvo nadstropje. Ker se je podplat povesil in predstavljal precejšnjo oviro, sem nogo bolj kot ne vlekla za seboj, da se je guma čim manj premikala, zaradi česar sem hodila kot ostarela in Brina komaj dohajala. Skrajno nepriročno (ali neprinožno) je bilo, da so imeli v muzeju cel kup preprog! S svojim razpadajočim škornjem sem seveda zadela ob rob prav vsake, ki je zašla na mojo pot. Tako več nisem mogla. Upajoč na pozitiven odgovor, sem paleontologa, ki je v prvem nadstropju skrbel za pajke, kače in fosile, prosila, če mi lahko kako pomaga. »No worries, pomagal vam bom. Navajeni smo pomagati ljudem s težavami vseh vrst,« je rekel in tako sva z Brinom z njim odšla v »zaodrje« oddelka, kjer sva si ogledala še preminula bitja, ki so čakala, da njihova telesa, plavajoča v formaldehidu, nastavijo bodočim obiskovalcem enega najbolj priljubljenih muzejev v Avstraliji na ogled. Stric je za nekaj časa opustil delo na svojem mikroskopu, si vzel čas za naju in obdelal moj škorenj. Čakajoč, da lim prime, sva si podrobno pogledala vse fosile. »Mami, a bi lahko naslednjič tudi Ljubim Slovenijo vzela s seboj? Da končno izvemo, kaj so to za ene živalice in koliko je kamen star. A veš, mogoče bodo pa oni bolje vedeli, če ti ne veš?« Seveda ni bilo nobene nadaljnje debate, le malo sem obrnila z očmi, ker si je zapomnil trenutek moje slabosti in priznanje neznanja. Mar bi si izmislila podatke. Prikimala sem mu in natanko sedem dni kasneje sva bila v istem muzeju, v istem nadstropju, za pultom pa je mikroskopiral isti starejši gospod. »Oprostite, ne vem, če se me spomnite! Prejšnji teden ste mi zlepili čevelj. Tokrat bi spet potrebovala vašo pomoč.« »Oh, seveda se spomnim! Kako so čevlji? Je lepilo kaj pomagalo?« »Če vam povem iskreno, le nekaj minut, a guma je spet odpadla zaradi dežja in ne vas! Imam torej še eno nalogo za vas. A nama lahko pomagate z določitvijo starosti tega kamna?« Iz stranskega predala torbice sem vzela kamen, ne da bi ga pred tem kakorkoli zaščitila. Ko je zagledal fosil so mu oči dobesedno zasijale. »Kaj takšnega! Neverjetno! Lepotec! Od kod pa sta, če smem vprašati?« »Iz Slovenije. Ste že kdaj slišali?« »Oh, kakšno vprašanje, če sem že kdaj slišal za Slovenijo? Vsak paleontolog ali geolog na svetu mora vedeti, kje je vaša čudovita država! Od tam prihaja Kras!« Mislim, da sem ob tem njegovem odgovoru zrastla za pol glave. Ali pa sem se zaradi ponosa, ki je zajadral v vsa moja čutila le bolj vzravnala. »Se pravi, zanimata vas starost in živali? Moram priznati, da mi vsakič dajete težje naloge!« Nato se je pogladil po sivi bradi in se namenil proti knjižnim policam, od koder je vzel tri debele knjige o fosilih. Spet naju je povabil v zaodrje.

Vložena bitja v kozarcih so mi zdaj bila že znana, a pogled na njih ni bil nič kaj bolj prijeten. Brina je vprašal, če želi pogledati skozi mikroskop in si ogledati čudovito stvaritev, ki sva mu jo prinesla. Ne vem, če je zares kaj videl, ker je pogled trajal nekaj sekund, meni pa je zatrdil, da se amonit premika. Po dvajsetih minutah mikroskopiranja, se mi je zdelo, da sva gospodu vzela že preveč časa, zato sem se hotela posloviti in zahvaliti za čas. Natančno določiti vrste bitja nismo uspeli, strinjali smo se le, da je amonit na sredini, bitja ob strani pa so ostala neimenovana. To mu ni dalo miru. Tudi sam je hotel dobiti odgovor, zato je predlagal, da se o kamnu pogovori s kolegi. Povedal mi je, da bo čez 14 dni v Avstraliji svetovna konferenca paleontologov in da bodo znanstveniki zagotovo veseli take uganke. Kamen je fotografiral skozi mikroskop, nato pa si je še zapisal Brinovo poimenovanje kamna ter mojo telefonsko številko.

Strašansko vesela sva zapuščala poslopje muzeja na Severni terasi. Brin je tako ponosno razkazoval fosil obiskovalcem in zaposlenim, da sem samo čakala, kdaj naju bodo ustavili in nama začeli postavljati vprašanja. Odšla sva domov, kamen postavila na polico, kjer je zdaj imel pomembnejše delo. Skrbel je za šamanske posle in še bolj simboliziral vse, kar je za nas odseljence pomenila naša dežela. Majhna, a izjemna in po tem tudi poznana. V tem vmesnem času smo od slovenskih geologov izvedeli, da so bitja ob strani foramenifore, tako načeloma tudi odprtih vprašanj ni bilo več. Razen seveda tistega o točni starosti kamnov, ki bi dala vedeti ali gre za čas pred ali po dinozavrih.  

   

Sredi julija prejmem klic prijazne gospe. »Hello, is this Ershka Tershek?« Ha? Aaa, ja, to sem jaz (takrat še nisem bila navajena na nov alias)! »Ummm?? Yes! Oh, yes! Hello!« sem ji zmedena odgovorila. »This is Mary Anne from South Australian Museum.« Bila sem presenečena, saj je od najinega obiska muzeja minilo že kar nekaj tednov in na njihov odziv nisem več računala. Z desno roko sem divje začela mešati zelenjavno juho, ki sem jo ravno pripravljala za večerjo, telefon pa z desnico trdno držala prislonjen na svoje uho. Še bolj sem bila presenečena, ko se mi je glas na drugi strani pričel opravičevati za tedne, ki so minili, preden je prišlo do klica. Gospa na drugi strani je bila doktorica znanosti, ukvarja pa se s proučevanjem foramenifer. Navdušena nad fotografijami, ki jih je prejela od sodelavca, me je prosila, če bi se kdaj lahko oglasili v muzeju, seveda skupaj s kamnom, da ga v živo pogleda tudi ona. Predlagala sem ji petek, čez dva dni, ko je tudi Bor prost in lahko naše srečanje postane prava družinska dogodivščina. Čas ji je ustrezal.

Zjutraj smo se pripravljali na odhod. Ker je vrednost kamnine v naših očeh izredno zrastla, sem ga tokrat zavila v kuhinjsko krpo in ga spravila v torbico. Varnostnik na vhodu muzeja nas je sprejel in odpeljal v skrite sobane, nato pa v stavbo za muzejem, kamor brez spremstva nisi imel vstopa. Vse je bilo varovano. Ob vstopu smo morali povedati svoje podatke, prevzeti akreditacije in se podpisati. Potem nas je sprejela tudi Mary Anne, prijazna gospa, nežnega glasu in toplih oči. Mimo okostij živali nas je peljala v svoj laboratorij  in nam povedala, da so tile skeleti, za razliko od tistih razstavljenih v muzeju, pravi in da je zato vse tako varovano. »Slišala sem, da ste iz Slovenije! Kako čudovito! Slovenija je res raj za geologe! Hvala, da ste si vzeli čas zame in prišli. To mi zares veliko pomeni, kamen je že na slikah izgledal čudovito. Saj ste ga prinesli, kajne?«  »Seveda, tukaj ga imam!« Iz torbice sem potegnila modro kuhinjsko krpo, v katero je bil zavit naš družinski dragulj. Znanstvenica je pobledela, v njenih očeh sem razbrala, da kamnu še vedno nisem ponudila ustrezne oskrbe. »O moj bog, o moj bog, pa saj je prečudovit!« Nežno ga je prijela in ga postavila pod mikroskop. Preučila ga je po dolgem in po čez. Na naš prihod se je pripravila, saj je imela ob strani že pripravljene natisnjene članke slovenskih geologov. »Je ta kraj približno tam kjer ste ga našli? Je iz Ilrke Bistrke?« v roke mi je predala članek o kamninski sestavi Ilirske Bistrice (to zagotovo ni bil naslov znanstvenega dela raziskovalca). »Aaah, Ilirska Bistrica! Blizu.« »Kako ste ga sploh spravili v Avstralijo? A veste, da je to prepovedano in da bi vam ga lahko na letališču zasegli in ga preprosto odvrgli? Neverjetno, res! In zdaj je v mojih rokah.« No, na to možnost sploh pomislila nisva. Res je, da so od nas na letalu zahtevali, da izpolnimo nek formular, na katerem si moral povedati, po kakšnem materialu si hodil, če si bil na kakšni kmetiji in podobno, ampak rutinsko sva na vse odgovorila z NE, ker nisva hotela komplicirati prvih korakov na novi celini.  »Jaz bi temu rekla 25 milijonov let star popoln fosil! Vendar mislim, da to ni amonit, temveč zelo velika foramenifora v prerezu.« »Aha, aha« sva le kimala z Borom, saj noben od naju ni imel strokovnega znanja, s katerim bi ji lahko ali oporekal ali razvijal nadaljnjo debato. Dobro uro je gledala kamen, ga poveličevala in se nam zahvaljevala za obisk. »Fotografijo in podatke o fosilu bom uporabila v svojih znanstvenih delih. Potrebovala bi vaša ime in priimek, da bom dopisala najditelja.« »A Ljubim Slovenijo ne bo dovolj?« »Ne, žal morata biti ime in priimek osebe, ki ju je našla.« »Napišite Brin Trček«. Nato se je oglasil Brin, saj mu je Bor prevedel razloge za omembo njegovega imena. »Mami, ti si ga našla, torej morata pisati tvoje ime in priimek.« Tudi ona je potem pokimala prevodu njegove razlage in zapisala moje podatke. Zdaj se mi zdi, da bi morala vztrajati, čez nekaj let mi bo to sebično potezo morda zameril.

Potem je sledil zabavni del. »Ker ste bili tako prijazni in prišli, bi bilo prav, da se vam nekako oddolžim in zahvalim! Bryn, bi rad videl prava okostja živali in čisto prave dinozavrove kosti?« Otrok je prikimal, čeprav takrat ni razumel še ničesar. Vstopili smo v ogromno halo, kjer so imeli spravljene resnične najdbe. Odpirala je predale in iz njih vlekla zgodovino. Ki smo jo lahko pestovali! Milijone let ohranjena preteklost na naših rokah. Kot bi potovali skozi čas. Za otroka bo to na pomenu pridobivalo, ko bo odraščal, midva sva žarela. Še enkrat nam je povedala, da v muzeju tako njihovem, kot tudi drugje po svetu, razstavljena okostja niso prava, temveč so večinoma le odlikti oz. replike. Prave stvari, pa imajo shranjene v takšnih varovanih skladiščih, kot je bilo to, po katerem smo se sprehajali. 5 letni mulc je tako imel priložnost v rokah držati okameneli dinozavrov kakec, okamenelo dinozavrovo jajce (z mladičkom), izmerili smo ga tudi ob kosti tiranozavrove noge. Tam so bili velikanski fosili, večji kot jaz, pisani dragi kamni in lobanje praljudi. Na koncu smo odprli predal, v katerem so imeli shranjena okostja tasmanskega tigra, ki je uradno izumrl leta 1936. »Žalostno, da je žival izumrla!« sem ji rekla. Samo še eden od uničujočih vplivov naše napredne civilizacije na njihov svet. »Ja, res je grozljivo. Ampak, če vam zaupam skrivnost, prijatelji znanstveniki, ki raziskujejo divjino in se ukvarjajo ravno s thylacinom, imajo veliko razlogov, da verjamejo, da še vedno živi.« Kakšna odlična novica! In ne prihaja iz rumenih strani, temveč iz ust nekoga, ki se opira na dejanske fakte. Ko smo se pred časom vozili po Tasmaniji in smo se seznanili z razsežnostjo njene divjine, sva z Borom velikokrat modrovala v stilu: »Jap, tukaj je pa tako izolirano in osamljeno, da zagotovo še živi". Videla pa ga nisva.

Druga ura njenega delovnega časa, ki jo je namenila nam, je prihajala h koncu. Ponovno smo se vrnili v laboratorij, kjer nas je čakalo še eno presenečenje. Ker se ji je zdelo, da tudi vodena tura v prazgodovino ni dovolj, da se nam zahvali, da smo ji prinesli popoln fosil, je pred Brina postavila škatlo, v kateri so bili v papir zaviti kamni. Lahko si je izbral tri. Izbor številka 1 je bil seveda največji izmed kamnov, preostal izbor je potekal naključno. Poklonila nam je 3 fosile, vse starejše od 500 milijonov let, ob njih pa je naš apnenec pravi mladič. Trilobiti, ki jih krasijo so nekoč živeli na Kangaroo Islandu, le kakšno uro vožnje stran od nas. Prosila me je tudi, če vse svoje novo in staro premoženje spravim v škatlico (ki mi jo je podarila) in lepo skrbim zanj. Kar pomeni, nobenega izpiranja blata, izpostavljanja sončni svetlobi in umivanja s kakšnimi ostrimi predmeti. Doma smo kamne postavili na varno polico, Brin pa kot njihov skrbnik opravlja odlično delo in so navadno prva stvar, ki jo predstavi prijateljem, ko pridejo na obisk. Da smo spet na začetku in da nihče ni čisto prepričan, kaj je na našem kamnu, ne omeni.  

   

Če so naši kamni vredni, da bi z njimi zgradili palačo, ne vem. Najbrž ne, a to sploh ni pomembno. Zgradili so čudovit most za Brina! Most do palače znanja! Rekla bi, da so pripomogli k povečanemu navdušenju najinega otroka nad naravo in njenimi čudeži. Zato jih bomo skrbno čuvali in večno hranili v naši zbirki, znotraj katere bo Ljubim Slovenijo vedno imel posebno mesto. Iz treh razlogov. Kot prvo, ker je uradno torej moj, se bo lahko pridružil zbirki 36 štiriperesnih deteljic, kar je zaenkrat tudi edina materialna dediščina, ki jo bo otrok dobil po meni. Drugo, kamen je pomemben tudi zaradi krepitve navezanosti na rodno grudo. In niti približno nimam v mislih politične meje, ta v tem oziru ne igra pomembne vloge. Tu imamo nekaj ožigosanega s strani matere narave, nekaj kar se je milijone let kalilo tam, kjer smo korenine pognali mi. In kot tretje, apnenec nam je omogočil, da smo dobili 500 milijonov let star fosil, zagotovo je iz obdobja, ko dinozavrov še ni bilo. In to je v otrokovih očeh res res res veliko let nazaj.