Hecno, kakšne stvari me v Avstraliji spominjajo na Slovenijo. Ko sem se nekega večera vozila z vlakom proti domu, sem nad oknom opazila oglas »Pick a local«, ki je ljudi nagovarjal, da kupujejo lokalno sadje in zelenjavo. Očitno je na vlaku pred mano potoval tudi nekdo z naše regije, saj je s črnim flomastrom nad črko c v prvi besedi narisal strešico in ji priključil še črko a. Pi*ka. Sedela sem na stolu in se kot hormonsko neuravnovešen najstnik začela nasmihati napisanemu. V tistem trenutku sem potovala še bolj proti domu. Nedefinirano kam, le v regijo, med ljudi z vulgarnim izražanjem, ki omenjeno besedo samostojno ali v frazi uporabijo spontano, ko jih nekaj razjezi ali želijo izraziti svojo mačistično, šovinistično (ne)navdušenje nad žensko in njeno podobo. Sopotniki na vlaku se name niso ozirali, a mladenka v billabong puloverju, ki je sedela nasproti mene, je mojemu potovanju domov dodala destinacijo. Tako, kot je to uspelo njej, me tudi sicer vsaka oseba v majici in kratkih hlačah omenjene znamke oblačil, popelje do mrtvih rokavov reke Mure. Da so billabongs mrtvice nisem vedela, vedno sem jih poznala pod besedo oxbow. O drugem poimenovanju so me poučili sokrajani, ko so me navduševali nad nacionalnim parkom Flinders Ranges in njegovim raznovrstnim biotopom v zimskem času. Billabong je torej še ena od tistih avstralskih besednih posebnosti, ki je nikjer drugje v anglosaksonskem svetu ne uporabljajo.
Na domača tla, v eno od štajerskih vasic, potujem tudi, ko obiščemo Market Shed v centru mesta in se sprehodimo mimo hiše z neposrečeno fluorescentno rumeno fasado. Res štrli ven, saj so domovi v Južni Avstraliji navadno opečnati, beli, sivi ali nežnih pastelnih barv. Natančno vem, kje v glavi kokoške raste njena večja sestra in kje znotraj državnih meja uspevajo še hibridi.
Seveda se domov vrnem tudi vsakič, ko se z znanci ali neznanci pogovarjam o Sloveniji. Take stvari, kot so neokusne fasade in kletvice, zadržim zase, lepoto mrtvic in njen pester ekosistem pa zelo rada poudarim. O Sloveniji drugim ne bi nikoli mogla reči nič slabega. Država je v moji glavi postala najmanj njena politika in najbolj njeni naravni atributi in njeni ljudje. Kokoška, z vsemi lepotnimi pikami, razporejenimi po telesu, mi pomeni preveč in ne želim, da bi komurkoli, ki pri nas še ni bil, podobo idilične dežele zapackala.
Izberi lokalno! Tokrat v neobdelani različici
Dobro zaščitena označba porekla
Sploh če izhajaš iz objav na socialnih medijih in komentarjev pod novicami, je po mnenju državljanov Slovenije, faktor majhnosti pomembno oblikoval naš kolektivni značaj. Pogosto je razlog za vse, kar je z nami narobe. »Tudi zaradi majhnosti smo za hlapce narejeni in predvsem zaradi majhnosti je po celi državi razširjen nepotizem. Zaradi majhnosti naše države nihče ne pozna. Itak jo je težko najti že na zemljevidu, če ni v dobri resoluciji. Še dobro, da imamo športnike, …«
Skrajni čas je, da se znebimo tega našega samopomilovanja, ker ta neprepoznavnost ni več tako močna karta, s katero lahko upravičujemo nesrečnost naroda. Morda zato, ker se je tovrstno razmišljanje tudi meni zacementiralo v podzavest, sem bila še toliko bolj presenečena, ko sem takoj ob prihodu na oddaljen kontinent prejemala komplimente glede lepot naše države. Praktično vsak sogovornik, s katerim sem govorila, je vedel ne le kje Slovenija leži, temveč tudi kakšno posebno zanimivost naše majhne kokoške. Od knjižničarke v knjižnici, ki me je ob izpolnjevanju vpisne dokumentacije, ne da bi ji karkoli o Sloveniji razlagala, čustveno izzvala, ko je izjavila, da si ne predstavlja, kako mora biti pri srcu osebi, ki zapusti tako zeleno in čudovito državo, do uslužbenke na okencu na banki, katere sin in snaha sta bila ravno takrat na raziskovanju naše prestolnice. »I've heard Ljubljana is absolutely wonderful! Amazing! I’ve only heard nice things about your lovely land. In potem sva z Borom vsak po svoje lokalpatriotsko: »Yes, but you must advise them to see Maribor! « In je dodal še Bor: »… And don’t forget about Jesenice! « Ne, saj ne. Ta zadnji stavek je izmišljen. Bor je strogo proti mastni laži, s katero sem želela začiniti zgodbico.
Dlje časa kot smo tukaj, več tovrstnih interakcij s tujci je bilo. Včasih so mi sogovorniki res laskali s komentarji, a bolj kot so se bližale ameriške volitve, več je bilo tudi vprašanj povezanih z Melani(j)o Trump. Priznati moram, da mi je bilo pri (neuradnem) promoviranju dežele s sončne strani Alp najbrž tako lahko tudi zaradi nje. Melani(j)a Trump je iz Slovenije naredila prepoznavno državo in izkazalo se je, da je postajala najbolj sočna kurja kost za glodat. Volitev so se Avstralci radi dotaknili v sproščenih ali resnih pogovorih in Trumpovemu pogledu na svet niso bili naklonjeni. To je posledično pomenilo, da so jim ob razmišljanju o Sloveniji, misli vedno bolj tekle k pokvarjeni politiki. Ko sem le lahko, sem potem pogovor navigirala iz greznic v mrtvice ali druge tekoče vode. Navadno sem prešla na neokrnjeno naravo, endemite, zeleno prestolnico, najstarejšo trto na svetu, smaragdno reko, najbolj zahodno slovensko vas in nadnaravne sposobnosti naših športnih asov. Ker tista teza o promociji države s strani znanih športnikih tu sploh ne velja. Naši dragulji Tina Maze, Peter Prevc, Goran Dragić in Anže Kopitar so zanje španska vas. Še o Aaronu Baynesu in njegovem zadnjem klubu za katerega je igral, pred je odšel v ligo NBA, nisem mogla debatirati z vsakim Aussijem. Ko bi Slovenci vsaj igrali kriket!
Glede na statistiko (grobo, zelo preko palca; N= 30, največ 40), ki sem jo v glavi vodila, je bilo Melani(j)ino državljanstvo ena izmed treh stvari, ki so jo ljudje povezovali s Slovenijo. Druga je bilo dejstvo, da smo bili povezani v Jugoslavijo in da je vsak od njih poznal koga, ki je prihajal iz katere od naših nekdanjih skupnih držav. »OK, you are not a country anymore, but they are your brothers, right?«. Tretji z lestvice »Naše znano« je naš turistični smaragd. Zame je bilo veliko presenečenje, kako uveljavljen v tujini je Bled. Neverjetni Bled. Veš, da ga ljudje po svetu poznajo, ampak, da bo Avstralec rekel »Vi ste država, ki ima otoček sredi jezera, gori pa je cerkvica«, kdo bi si to mislil? Ker je sorazmerno blizu Jesenic, sva vsakemu, ki ga je prepoznal, povedala, da je Bor od tam. Ta laž je bila dovoljena.
Za večino Avstralcev je bila Slovenija država, skozi katero so se le na hitro peljali, ko so bili na eurotripu. Le nekateri od njih so se tudi ustavili na kremšniti, sicer pa jih je kraj očaral med pregledovanjem spletnih strani. Da kdo od mojih sogovornikov sploh še ne bi slišal za Slovenijo, se ni zgodilo. Čeprav so me opozarjali, da je njihovo znanje geografije podobno ameriškemu. Res je sicer, da so me že vprašali, kako je bilo, ko smo se dve, tri leta nazaj odcepili od Jugoslavije. Čakaj, ali od Češke? In slednjemu sorodno vprašanje- kako svobodne smo se počutili, ko nas je Praga končno spustila iz svojih komunističnih krempljev? Ta je bila mačji kašelj, odgovorila sem, da je bila to najboljša izkušnja v mojem življenju.
Vprašljivo zaščitena geografska označba
Mesojedstvo je nacionalni šport v Avstraliji, brez BBQ opreme hiša ni dom. Ta dolgoletna tradicija ali kako naj to sploh poimenujem, jih je izobrazila tudi na področju poznavanja vseh vrst mesnin. Posledično vsak Avstralec ve, kako izgleda in kakšnega okusa je kranjska klobasa. Ne vedo pa, da je ta izredno razširjen produkt, ki jo v mesnicah, trgovinah in gostilnah v različnih različicah prodajajo pod imenom kransky, slovenska klobasa! Tega ni vedel nihče, niti eden od mojih sogovornikov (N= 30, največ 40), pa če je bil sicer še tako dobro poučen o Sloveniji. Ne vem sicer zakaj, a prepričani so, da izvira iz Nemčije in jo tako povezujejo tudi z uvoženim Octoberfestom, ki je le eden od festivalov, ki se jih gredo v Adelajdi.
Kaj na imenu kransky jih vleče k Nemcem, mi ni jasno. OK, saj tudi na Slovenijo ne spominja. Če lahko imajo tu bratwurst in ime te klobase še Avstralci pravilno izgovorijo in če lahko imajo Madžari svojo Debrezenko in še Hungarian salami, zakaj mora biti naša s poreklom zaščitena klobasa, tu dojeta kot DQ (Deutsche Qualität)? Logično, začela sem sklepati, da mi je nekaj ušlo in da sem jaz tista, ki je leta živela v zmoti, da so kranjske naša last. Kaj mi je tako preostalo drugega kot raziskovanje razvoja besede Kransky, ki ne zveni nič kaj slovensko. Zakaj ni vsaj Karniolian Sausage? Wikipedia in etnolog Janez Bogataj sta zame opravila delo in me utrdila v prepričanju, da sem imela prav. Naziv kransky se je namreč uveljavil v začetku 19. stoletja, še v času Avstroogrske, ime pa zagotovo nosi zaradi svojega geografskega izvora (torej z dežele Kranjske). Prva omemba imena v britanski kuharski literaturi sega v leto 1896, v slovenski približno dve desetletji kasneje. Bogataj še pravi, da so jo po svetu ponesli slovenski migranti, v Avstraliji pa jo proizvajajo tudi potomci poljskih priseljencev.
Zdaj, ko sem se izobrazila o njeni zgodbi, se smatram za ambasadorko kranjske klobase, pa je sploh ne jem, meso pa je brž ko ne tisto živilo, ki bi se mu v življenju najlažje odrekla in po katerem najmanj posegam. Nezavedno sem svoje poslanstvo tako ponotranjila, da sem proti koncu predsedniške kampanje, ko so na dan prišli številni Donaldovi meseni užitki in so ljudje gnus nad tem, morali deliti z menoj, ki bi jim kot kvalificirano Slovenko pomagala razumeti, zakaj Melanija to tolerira, ljudi raje izobraževala o naši geografsko zaščiteni mesnini. Ta v ljudeh tu doli, ki so torej izraziti mesojedci, sproža bolj prijetne občutke, kot nova prva dama. Presenetilo jih je tudi dejstvo, da kranjsko v Sloveniji dobiš ob darovanju krvi. Malo manj prijetno je, da zdaj vsi pričakujejo, da jih bom z njo ob obiskih tudi pogostila.
Podobno usodo kot kranjska deli tudi Luka Šulić. 2Cellos sta v Avstraliji zelo prepoznaven team. Da je Luka odraščal v Sloveniji, do danes ni vedel niče od mojih sogovornikov. Dueta niti s Hrvaško niso povezali (0/40). Zato pred prihajajočim koncertom, ki bo v Adelajdi že čez 14 dni, čutim večjo dolžnost tudi do tega, da promoviram Mariborčana. Mogoče celo bolj kot Slovenca.
Klasična nemška kranjska?
Razmišljanje produkta integrirane predelave
V vzorec »anketiranih« ali morda bolje s Slovenijo nadlegovanih ne uvrščam svojih slovenskih prijateljev tukaj. Nikogar, ne glede na to, ali je v Avstralijo prišel pred kratkim ali pred desetletji. Z njimi se o domačih tleh vedno pogovarjam na zelo ponižen način. Tako je bilo tudi, ko sem v mestu srečala po naključju srečala Slovence, ki jih nisem poznala.
To je bilo v času drugega tedna otrokove integracije v šolo, ko sem se z vlakom odpeljala v Adelajdo in si v spomin klicala vsa raziskovanja, ki sva jih z Brinom opravljala skupaj, ne tako dolgo nazaj. Prišel je tisti trenutek, ki verjetno pride v življenju vsake mamice. Ko pomisliš, kako čas beži, kako hitro rastejo in kako čudno je, ko te preganja občutek, da si ga nekje pozabil. Z nabito polnim tramvajem sem se po opravljenih nakupih na tržnici, vračala na železniško postajo. Družbo pa so mi delali starostniki in šolarji, ki so ravno zaključili s poukom. Zraven mene so stopili dedek in dve babici, vsi starejši od osemdeset let (podatek mi je bil posredovan kasneje, ni šlo za špekulacijo). Babici sedeta, za dedka zmanjka prostora. Grdo pogleda žensko, ki je sedela nasproti njiju in ji brez besed pokaže znak ostarelega človeka na vetrobranskem steklu. Ženska ne reagira. Gospod jo še enkrat ogovori, tokrat z uporabo angleščine: »You see this sign? That's me! Ženska ga pogleda razočarano in jezno hkrati, se stegne do znaka na levi in odvrne: »You see this sign? This is me!!!« in pokaže na nosečnico, nato pa še na svoj trebušček. Dedek je le pogledal stran in se ni niti opravičil. Čeprav so se pogovarjali v čisti avstralski angleščini, sem najprej pomislila, da ima dedek zagotovo slovenske korenine (sploh zato, ker sem v Ljubljani noseča doživela podobno zgodbo, le da sem jaz padla v neutolažljiv jok, zagovarjal pa me je Bor).
Na naslednji postaji se jim je nepričakovano pridružil še en dedek, ki so ga bili ostali trije zelo veseli, kar je bilo videti tudi na obrazu Dedka 1. »Ooooooh, look at you! Where have you been??? How long has it been? Do you have any grandchildren?« ga z vprašanji zasuje ena od babic. »Yes, I do, actually, one in Sydney and one in Melbourne« »Oh, that is nice to hear! Listen, Anica died last Friday, we missed you at the funeral. She was dead inside her house for three days, before they found her!« »Oh no, sorry to hear that. You know I heard, Majda is completly loosing herself too. She is not well either.« Ko so potem omenili še Bojana, sem vedela, da sem našla liste naše gore. »Excuse me.« sem se obrnila proti njim in v tistem trenutku me je Dedek 1 pogledal podobno kot nosečnico prej. »Are you Slovenians?« »Yes, yes we are!!«Sta gospoda začela na glasno vpiti! In sem izvedela, da je Dedek 1 Marjan iz Košakov in Dedek 2 pa Rihard iz Trsta. Marjan me je od tistega trenutka, ko smo ugotovili, da smo vsi piščančki iste kokoši, gledal enako ljubeznivo, kot je pogledal Riharda, ko se jim je pridružil na tramvaju. Pogovor smo nadaljevali v slovenščini in čeprav so, kot so mi povedali, v Avstraliji že več kot šestdeset let, je Marjan vlekel čisto po štajersko, Rihardu pa je vsake toliko ušel še kakšen ma…
Prvo vprašanje, ki mi ga je Rihard namenil v slovenščini, je bilo zame čisto presenečenje. »Povej Urška, kako se živi v Sloveniji? Bi rekla, da je boljše kot v Jugoslaviji ali slabše?« Bala sem se, kam bo ta pogovor vodil, saj stereotipno v Avstraliji živijo Slovenci, ki so pobegnili pred režimom, meni pa se sodobni vzkliki po vsesplošnem razvrednotenju partizanstva zdijo precej nepravični, zato sem se skušala na subtilen način izmuzniti nadaljnjemu pogovoru. »Oprostite, ampak težko bi dala objektivno mnenje o tem. Ko je Jugoslavija razpadla, sem bila stara 4 leta, če boste pa marsikakšnega Slovenca vprašali, če je srečen, pa bo kljub samostojnosti trdil, da tako slabo še nikoli ni bilo.«
Rihard s Trsta ni čutil nobene zadržanosti in je izstrelil: »Tudi jaz bi rekel, da tam zdaj živite slabše! Kaj se je zgodilo z vrednotami in s solidarnostjo? Poglej kako se sovražijo narodi, ki so bili nekoč bratje! Srbi, Hrvati, Bosanci in Slovenci. Družina v Sloveniji mi pravi, da se s sosedi sploh prav ne poznajo. Raje ne živim, kot da se ne razumem s sosedi! Kako slabe so stvari, mi govori že hrvaška razglasitev Stepinca za blaženega. To je sramota! To je namerno poglabljanje sovraštva med obema narodoma! In s tako starimi temami zastrupljajo mladino in ji ne dovolijo dihati na svobodi. Tu je drugače, veš, tudi Srbi in Hrvati se imajo raje tukaj in so doumeli, da kar si, si in tega ne moreš spremeniti, lahko le sprejmeš!« Vsekakor nisem pričakovala, da bova pogovor zapeljala v smer vrednot in ljubezni do sočloveka, zato nisem bila preveč srečna, ko sem videla, da se približuje moja izstopna postaja. Na srečo je izstopil tudi Rihard. Nekaj časa sem tako še kramljala z njim na postajališču in poslušala skromne, dobronamerne nasvete plemenitega osemdesetletnika, medtem ko so okoli naju hodili ljudje, ki jih je gnal hiter življenjski tempo. Tudi on o Sloveniji ni mogel reči grde besede. Razočaranje nad vrednotami in solidarnostjo je bilo najtemnejši komentar, s katerim se je dotaknil meja.
V pogovoru sva se sprehajala po krajih, on je povedal, kako je bilo pred leti, jaz sem mu povedala, kako je zdaj. Res zanimivo, kako se ti navezanost na domača tla okrepi, ko si daleč proč. Ker je Rihard svoj kraj zapustil že toliko let nazaj, je njegova pripadnost še toliko močnejša in njegove besede še toliko bolj modre: »Veš, če bi vsi Slovenci odšli iz Slovenije in se vrnili dve leti kasneje, bi bil to narod najsrečnejših in najhvaležnejših ljudi na najlepših tleh!«.
Po pogovoru s pristnim Primorcem, sem sedla na vlak in se peljala domov. Vozila sem se mimo opečnatih, sivih, pastelnih hiš in razmišljala o besedah, ki sva si jih izmenjala. To je bil moj prvi pogovor z neznancem na avstralskih tleh, ki je potekal v slovenščini. Prišel je v čudovitem trenutku, ko sem bila zaradi otrokove odsotnosti že tako čustveno zelo razdvojena in je domotožje malo potrkalo na vrata. Čudovito je bilo o državi spregovoriti z nekom, ki jo je izkušal četudi le 20 let in do nje še vedno čuti tako zdravo obliko pripadnosti. Dokler bom človek in ne le meso, bom to njegovo sporočilo nosila v zavesti. In z veseljem bom z vlakom hodila domov, tudi če le med vulgarne ljudi!