Zavržena generacija ali generacija zavračanja?

Selitev naše družine iz hotela v hišo je bila stresna, a prvi obisk zaščitenega naravnega parka, ob katerem živimo, je poplačal vse muke, skozi katere smo šli že petič v življenju. Skupni sprehod po kamniti plaži je ponudil prvovrstno sproščujočo terapijo. Nebo je bilo jasno in brez oblačka, zelena, lesketajoča se trava je bila sveža in bujna zaradi dežja, ki jo je močil nekaj zaporednih dni prej, morje nas je umirjalo s počasnim valovanjem. Prav nič ni dajalo vtisa, da je ta park lahko karkoli drugega kot popoln. Kakor mi, se je tu razvajalo veliko drugih ljudi. Klepetali so, se igrali ali se zgolj predajali žarkom in občudovali spokojnost, ki jih je negovala.

Jutro, ki je sledilo, je bilo popolno nasprotje prejšnjega dne. Soseska si vse dopoldne ni opomogla po nevihtni noči, v kateri so sunki vetra dosegali tudi 100 km/h, gosti in morbidni sivi oblaki pa so bili zacementirali nad našim krajem vse do večera. Okoli opoldneva sva se z Brinom kljub turobnosti v ozračju vrnila nazaj na obalo, kjer o kakšni živahnosti ni bilo ne duha ne sluha. V daljavi sva opazila obris gospe, ki je sprehajala psa, aktivno in podivjano je bilo le morje. Valovi so na plažo izbruhnili vse, česar ocean več ni potreboval. Prostovoljci ob najinem prihodu še niso uspeli počistiti morske trave, zato sva po vsej dolžini obale spoznavala razsežnost katastrofe, ki jo človek s svojim brezbrižnim ravnanjem povzroča naravi in seveda tudi samemu sebi, ne da bi to želel dojeti ali prevzeti kakršnokoli odgovornost. 

     

Morska trava je bila namreč »obogatena« s pisano plastiko. V veliki meri je šlo za slamice, pokrove plastenk, plastične vreče in plastične ovitke, igrače iz čokoladnih jajčk, špangice za lase, vatirane palčke za uho in polomljene plastične posodice za shranjevanje živil. Poleg tega pa sva naletela tudi na emajlirano posodo in avtomobilsko gumo. Vse skupaj je bilo toliko bolj grozno, ker sva se nahajala v naravnem parku, zaščitenem območju s posebnim pomenom za državo, kjer se okolje čisti vsakodnevno. Kar je morje naplavilo, ni bilo del njegovega ekosistema. To niso bile le alge, morska trava, morski ježki in školjke, ki bi se na plaži razgradili, to je bilo nekaj, kar mi vsiljujemo naravi. In ocean je le eden od ekosistemov, ki nosi pretežke posledice.

Nedavno so znanstveniki objavili raziskavo, v kateri so obelodanili, da so ribe s plastiko v morju zasvojene podobno kot otroci s hitro hrano. Te ribe pridejo tudi na naše krožnike in danes jih ima že četrtina v svojih želodcih plastični »prehranski dodatek«, ta odstotek pa bo še naraščal, če ne bomo spremenili svojih navad. Verjemite, da vsa ta plastika, ki jo zaužijejo ni BPA free in lahko vpliva tudi na vaše zdravje. Podobno so ugotovili tudi za ptice, ki kraljujejo nad morjem, le da njih pritegne vonj plastike, ki jo seveda prav tako zaužijejo. Pred šestdesetimi leti plastike ni bilo v naših morjih in v naših ribah. Danes ocenjujejo, da njena skupna teža v oceanih znaša več kot 100 milijonov ton. Ker se z njo številne živali zadušijo in ali so drugače telesno deformirane, pa so podjetja na embalažo, ki skupaj drži sixpack (gaziranih) pijač, pričela dopisovati navodila, da je potrebno plastiko, preden jo uporabnik odvrže v smeti, razrezati, če se slučajno zgodi, da konča v morju. Da bi razmislili o kakšni drugi rešitvi, je očitno predrago.

 

 

 

Če se vam zdi zgornja »hitra« statistika zaskrbljujoča, ste pripravljeni, da se s skrbmi pogreznete še globlje. In skočite v lastne smeti. Že z enim samim pogledom vanje se lahko posameznik veliko nauči o sebi. Le pogledati mora skozi njih, na drugo stran, bodisi kam gredo bodisi od kod so prišle. Povedo mu, kako bistvenega pomena je zanj čista narava in kako pomembna zanj je Zemlja kot planet. Kako mar mu je za svoje potomce, za delavske pravice drugih, za živali in kako (ne)poglobljene so vrednote, ki jih črpa ali iz aktivizma za pravice (koga/ česa) ali iz verske pripadnosti kateri od religij ali iz novodobne zahodne duhovnosti, s katero skrbi večinoma za harmonijo svojih organov, ne pa tudi planeta. Seveda nihče noče, da ima njegov otrok astmo, da se giba po onesnaženih planinskih poteh in pije kontaminirano vodo. A ni jih še dovolj takih, ki jim je mar, če se to dogaja drugim zaradi nas. Ravno smeti pokažejo, če se pod vsebino filmčkov, ki ponazarjajo denimo zlorabo živali ter bolne ljudi in jih delimo na socialnih omrežjih, oseba resnično lahko podpiše. 

 

Po mojem mnenju bi vsak več koristi za ljudi in živali naredil, če bi manj smetil.  Šel v hribe ali na sprehod z vrečko, jo napolnil z malomarnostjo drugih in jo odvrgel v smeti. In zavzdihnil. A kdo sem pravzaprav jaz, da bi pametovala? Čeprav so mi bile okoljske teme vedno blizu in sem vsaj na svojem površju do narave in njenih kreacij imela zelo spoštljiv odnos, se mi zdaj zdi, kot da sem včasih doma zaprla vrata pred zunanjostjo in sploh ne premišljala, kaj slabega ji lahko naredim za štirimi stenami. Šele pred nekaj leti sem se začela zavedati, kako neobvladljiv in agresiven je pritisk na potrošnika in kako (nezavedno) požrešni smo. Želja po lastninjenju in posedovanju novotarij nas je obsedla vsaj tako kot ribe plastika, če ne še veliko bolj.

Kako s svojim nepremišljenim nakupovanjem pogubljamo svet, sem dojela prepozno. In sodelovanje v društvih kot sta Humanitas in Greenpeace je moje skrbi samo še poglobilo. Odpirati so se začela vsa vrata in skrbi so drle v sobo s štirimi stenami, kjer sem nekoč živela v oblakih in se dojemala za »okolju nenevarno osebo«. Problemov, ki jih prej sama nisem naslovila, pa bi jih morala, je postajalo vedno več. Da sem v tak svet pripeljala otroka, je dodatno breme.

Ne le zaradi vseh motivov, ki danes poganjajo posameznika, temveč tudi zaradi človečnosti in empatije, ki sta zagotovo nekje v nas, bi se vsak moral zamisliti nad svojimi potrošniškimi navadami in jih začeti spreminjati. Ni res, da nič ni v naših rokah. Vse je v naših rokah! In v naših kantah! Svet še nikoli ni bil tako odprt, kar je čudovito, saj lahko spoznavamo različne konce sveta in kulture. Ker nam je dano izkusiti različne predele sveta, se z njimi tudi lažje poistovetimo. Ravno zaradi tega bi morali do planeta čutiti tudi večjo odgovornost. Do tistega, ki ga kot turisti obiščemo in je dom nekoga drugega ter tudi do tistega sveta, ki vsakodnevno prihaja k nam. Na naše police, v predale in v hladilnike.

Rešitev je pravzaprav zelo preprosta. Stremljenje k zero waste življenju (cilj je nič poslati na odpad) je nekaj, kar z nekaj razmišljanja in odpovedovanja poskrbi, da se načelen človek sestavi v celoto in osvetli področja, na katerih je s svojimi dejanji negiral svoja razmišljanja. Mi smo se drastičnega zmanjševanja smetenja lotili po preselitvi v Avstralijo, kjer danes pridelamo skoraj 80% smeti manj, kot smo jih še pred 6 meseci v Sloveniji. Poleg tega nobenemu kupljenemu živilu ni pretekel rok, zavržene hrane tako nimamo več. Skrinje skorajda ne uporabljamo.

V Avstraliji sem dobila še tisti zadnji in ključni prepih v možgane, da izbire pravzaprav nimamo. Najverjetneje me je popolnoma predramila ta avstralska pretirana potrošnja, ki je sploh ne razumem. Zdi se, kot da je zanje vsak dan »shop till you drop«, kar kaže na precejšnjo dvoličnost države. Po eni strani ponosno poudarjajo, da delajo pomembne premike na področju trajnostnega razvoja in so vodilna avstralska država na področju ločevanja odpadkov. Po drugi strani pa mi oglasi na televiziji in youtubu, kažejo, da so na mentalni ravni daleč od ciljev, ki jih tako izpostavljajo. Reklame uporabnike nagovarjajo z bogoskrunstvom. »Uporabljajte naše odišavljene vrečke za smeti in pozabite na smrad, ki ga iz smetnjakov oddaja stara hrana. Naj bo v vaši kuhinji spet prijetno!« Gospodinja nato srečna v smeti odvrže polno posodo rakcev, ki so očitno začeli načenjati prijetno ozračje v njeni kuhinji. Drug primer je zame nesprejemljiv predvsem zato, ker je Južna Avstralija država požarov in suš, pomanjkanje vode je zato resen problem v poletnih mesecih in ljudje so upravičeni do finančnih nadomestil, če dovolijo črpati vodo za gašenje požarov iz njihovih bazenov. »Ogrevajte svojo vodo s plinom in vaše seanse pod tušem ne boste rabili nikoli prekiniti. Tu lahko stojite neskončno dolgo, brez razmišljanja o stroških«. Potem oglas pokaže osebo, ki stoji pod tušem, voda teče.

Paradoksa v veliki meri nihče ne razume. Za večino je varčna žarnica v dnevni sobi in AAA pralni stroj okoljska limita, h kateri stremijo. Solarne celice na strehi, ki jim jih je sofinancirala država, pa so tu zato, da ne rabijo preveč razmišljat, če so ob odhodu iz hiše pozabili ugasniti televizorje in računalnik.  

Vsi mi skupaj smo postali Waste generation, statistike pa kažejo, da to za prebivalce tega planeta ni problem. V zadnjih 40 letih 20. stoletja je teža smeti (tako skupno kot tudi per capita) strmo naraščala. V ZDA naprimer naj bi se skupna teža proizvedenih odpadkov v tem istem obdobju  potrojila (iz 54, 6 milijonov ton na leto na 174.8).

 

 

Naše smeti so naša zgodba. So problem vseh nas, ki imamo otroke, vseh nas, ki iščemo mir v naravi in se tam rekreiramo, so problem vseh nas, ki se zavzemamo za pravice ljudi in živali in so problem vseh nas, ki potujemo. Če se najdete v kateremkoli od opisov, potem so tudi vaš problem! So naš poklon prihodnjim generacijam. Le da je v tem primeru veliko bolje, da jih obdarimo čim manj. Kot posamezniki premikamo gore, za nami pa ostaja prevelik madež. Kakor da prihodnjim generacijam ne dovolimo, da bi tudi one izkusile to, kar je bilo dano doživeti nam.  

  

Popolnoma izničit smetenja seveda ne gre. Kot kaže spodnja tabela- človek je smetil že ob prihodu na svet in smetil bo vse dokler bo hodil po Zemlji. A zanimivo je, kako smo ravno mi in naši (stari) starši, tista prelomna generacija, zaradi katere je smetarski posel začel cveteti. Dostopnost vsega pomeni, da smetimo veliko več kot katera koli generacija pred nami in recikliranje niti približno ni rešitev za problem. Prvič že zato, ker se dosledno recikliranje in odnos do planeta pričakuje zgolj od potrošnika, nobenega pritiska pa se ne izvaja na tistega, ki je smet ali stvar v prvi vrsti proizvedel in poslal na police trgovin. Drugič, ker se prepogosto v igro vključuje finančno nagrado, kar pa ne igra na pravo noto v človeku- gre za primer nekaterih držav po svetu, ki so že začele ukinjati plačevanje za vračilo plastične embalaže, kar je zmanjšalo tudi količino reciklirane embalaže. Ko ljudje za vrnjeno plastenko več niso bili plačani, delo v njihovih očeh torej ni bilo več cenjeno.

Pišemo zgodovino, le da ne preveč lepo. Smeti dolgo časa sploh niso bile tako fundamentalna grožnja človekovemu obstoju, dokler se niso začela graditi mesta in oblikovati prve urbane skupnosti. Zgodovinarji povezujejo razvoj občinskega sistema ravnanja z odpadki z urbanizacijo, ki je nastala kot posledica industrijske revolucije. Mesta so rastla, smeti je bilo vedno več. Tako so kraji začeli smrdeti, v smeteh so se začele rediti podgane, kar je vodilo do razširjanja nalezljivih bolezni. Kuga, kolera in tifus so le nekatere izmed tistih, ki so prizadele prebivalce Evrope in zatresle monarhije. Kuga je v preteklosti pokončala med 75 in 200 milijonov ljudi, strah pred epidemijami omenjenih bolezni pa je pripeljal do politične podpore za javne naložbe v občinske sanitarne infrastrukture. Sprva z zagotavljanjem čiste vode in izgradnjo kanalizacije, v začetku 20. stoletja pa še z organiziranim zbiranjem in odstranjevanjem komunalnih odpadkov.

Še pred koncem drugega tisočletja, kar štejemo naša leta, smo si okoli vratu spet začeli zategovati zanko. Neprimerno in neučinkovito odlaganje odpadkov na smetiščih je med drugim vplivalo na sproščanje metana, vnetljivega in eksplozivnega plina, ki nastaja pri razpadanju organskih odpadkov v anaerobnih pogojih (revnih s kisikom). Metan kot toplogredni plin ima 25x večji učinek na podnebne spremembe kot CO₂. Seveda je v ozračju tudi naravno prisoten, sproščajo ga recimo mokrišča (kot največji naravni vir, ki oddaja CH₄ iz bakterij, ki razgrajujejo organske snovi v odsotnosti kisika), termiti, oceani in sedimenti, kljub temu pa znanstveniki ocenjujejo, da aktivnost človeka in naše navade proizvedejo kar 60% tega plina.

Pravijo, da je zgodovina učiteljica življenja. S spodnjo tabelo, v kateri je na hitro prikazana zgodovina smetenja in njihovega (po)spravljanja, želim spodbuditi k razmišljanju o našem in vašem ravnanju s smetmi in prispevati k oblikovanju odnosa do njih. Ustavila sem se v 70ih. Da zaključim v pozitivnem duhu, čeprav je šlo s potrošnjo kasneje vse samo še bolj navzdol. Ampak o tem kdaj kasneje.

In za zaključek še prednovoletna poslanica.

Pred nami je potrošniško najbolj razvratno obdobje, ki bi sicer moralo v prvi vrsti predstavljati najbolj intimen, družinski, poglobljen in sočuten čas v letu. Obsedenost z obdarovanjem in lov za dobrimi cenami pa te praznike dela naporne in finančno obremenjujoče, človek pa komaj čaka, da pride januar, ko bo lahko spet normalno zadihal. Kile celofana, stiropora in druge plastike, ki bodo za nekaj sekund pričarale nasmeh na obrazih tistih, ki jih bomo obdarili, pa se bodo na smetiščih razkrajale še najmanj sto let. Teh nekaj tednov pred božično-novoletno norijo raje izkoristite za analizo svojih smeti in kak teden poskušajte živeti brez plastike. Premislite, kaj vaše smeti govorijo o vas- kakšen odnos imate do narave in kakšnega do delavskih pravic ljudi. Ljudje prevečkrat prizadanemo svoje najbližje. Zakaj bi s svojimi potrošniškimi razvadami škodili tistim, ki jih sploh (še) ne poznamo?

 

 

 

KDAJ	KAJ
10000 p.n.št.	Smeti, ki jih je proizvedel človek so večinoma pepel, kosti in zavrženi deli zelenjave. Arheologi so z izkopavanji našli tudi zakopane smeti- pepel, polomljeno orodje in posodo. Prve civilizacije so ponovno uporabile in popravile, karkoli se je dalo in kakorkoli se je dalo.
3000 p. n. št.	Na Knososu odprejo prvo deponijo, na Kreti smeti zakopavajo v velike luknje.
500 p. n. št.	Kreta in kasneje tudi Atene sprejmejo zakon o odlaganju smeti, ki pravi, da morajo odpadki  biti odloženi vsaj milijo izven mesta.
250 p. n. št.	Arheologi odkrijejo, da so Maji gradili svoja smetišča. Anorganske odpadke so reciklirali in jih uporabili pri svojih gradbenih projektih.
200 p. n. št.	Rimljani uvedejo smetarsko službo- po dve osebi v paru čistita ulice in skrbita za red.
1297	Kot odziv na naraščanje smeti, odloženih v Veliki Britaniji, so sprejeli zakon, s katerim so od gospodinjstev zahtevali, da smeti ne odlagajo pred hišo. Večinoma se je zakon ignoriralo.
1354	Kralj Edward III imenuje “rakerje« ali angleško Rakers, ki so bili sprva odgovorni za čiščenje človeških izločkov z javnih površin, za prve uradne smetarje v Veliki Britaniji. Smeti so enkrat tedensko naložili na voziček in jih odvrgli v reki Temzo ali Fleet.
1400	Ogromni kupi smeti v pred pariškimi vrati vplivajo na obrambo mesta v Stoletni vojni. Takrat Pariz ni bil »City of lights« temveč »City of Flies«.
1407	V Angliji določijo, da smeti ostanejo znotraj hiš, dokler jih rakerji ne odstranijo.  Leta 1515 je bil zaradi nepravilnega odlaganja smeti recimo kaznovan tudi oče Williama Shakespeara.
1700	Nova doba odlaganja odpadkov se je začela na prelomu 17. stoletja, pojavile pa so se številne različne ideje, med drugim tudi izgradnja ogromnih sežigalnic za odpadke. V tem času je bil glavni material za kurjavo premog, ki je lahko odpadke sežgal hitreje kot kateri koli drug material. Samo v Londonu je bilo sežganih več kot 3,5 milijona ton odpadkov na leto.
1757	Benjamin Franklin je v Filadelfiji vpeljal prvo čiščenje ulic kot storitev in spodbujal javnost h kopanju brezen za odlaganje odpadkov. Delo so opravljali sužnji.
1875	Z Zakonom o javnem zdravju iz leta 1875 je bil v Veliki Britaniji prvič predstavljen pojem premične posode za smeti, oblasti pa naj bi tudi zaračunale, če je bila prazna!
1900	V ZDA se »organizirano« zbiranje smeti uvede v 75% ameriških mestih.
1900	V manjših mestih v ZDA se razširijo prašičnice "Piggeries", farme, kjer so prašiči jedli svežo ali kuhano hrano, ki je ostajala gospodinjstvom. V petdesetih zaradi izbruha bolezni pogine okoli 1000 prašičev, ki bi se naj zastrupili s surovo hrano. Zato sprejmejo zakon, ki je farmam nalagal, da se hrano skuha, preden z njo hranijo prašiče. 75 prašičev je na dan lahko zaužilo približno tono odpadkov. Kar se je znašlo med biološkimi odpadki, pa ni bila hrana, so zažgali ali zakopali (Še leta 1700 so v VB skurili 3,5 milijona ton na leto!).
1920	Okoli leta 1920 so razvili smetarski tovornjak, z nakladanjem od zadaj.
1930	V času velike depresije, se je potreba po recikliranju veliko prakticirala. Proizvajalci so tržili izdelke, ki so imeli potencial za dvojno rabo. Družine uporabljajo posode za piškote kot posode za kosilo v šoli in vreče za moko kot tkanino za oblačila.
Po letu 1944	Po drugi svetovni vojni potrošništvo pobegne v višave, kar je posledica uporaba plastike in iz nje izdelanih produktov, ki so bili poceni in lahko dostopni. Amerika je bila imenovana "Throwaway society." Količina proizvedene embalaže in se je tu po drugi svetovni vojni povečala za 67%.
1970	Ameriško gospodarstvo je po drugi svetovni vojni rastlo, s tem pa se je povečevala potreba potrošnikov po izdelkih za enkratno uporabo (plastenkah, steklenicah in drugih izdelkih za enkratno uporabo). Zadeve so se nakopičile do te mere, da se je pozvalo k oblikovanju programov zbiranja v mestih in mobilizaciji prostovoljcev, da so začeli odstranjevati smeti iz nacionalnih parkov. Ti prvi programi pobiranja so bili javno financirani, večinoma na območjih Pacific Northwest in Novi Angliji v poznih 1960-ih in zgodnjih 1970-ih.
1970	Zgodnja odlagališča so imela precejšnje težave z izcednimi vodami in izpusti metana, s problematiko pa so se intenzivneje začeli spopadati v zgodnjih 1970-ih. Odlagališča so obložili z glino in z debelimi plastičnimi ponjavami. Izcedne vode, ki so se zbirale na dnu, so odtekle po ceveh in je danes predelana. Tudi v metan v modernih odlagališčih prenašajo po ceveh.

 

 

 

 

Viri:

http://www.astc.org/exhibitions/rotten/timeline.htm

http://www.deq.state.ok.us/lpdnew/wastehistory/wastehistory.htm

Pichtel, John, Waste Management Practices: Municipal, Hazardous, & Industrial, 2nd Edition, 2014

http://beginwiththebin.org/resources/for-education

http://www.garbagemanday.org/history-of-the-garbage-man/

http://securrtrashcans.com/history-of-garbage-collection-from-1700-to-modern-times/

http://www.astc.org/exhibitions/rotten/timeline.htm

http://environmentalchemistry.com/yogi/environmental/wastehistory.html

http://time.com/4568234/history-origins-recycling/

http://www.encyclopedia.com/history/united-states-and-canada/us-history/waste-disposal

https://www.change.org/p/australian-federal-government-mandatory-filters-on-washing-machines-get-synthetic-fibres-out-of-our-waterways?tk=m411dwdcdf9bunZBEiRHS9Yz1mjs_CXp5WxhKMiDUaY&utm_source=petition_u

Spiegelman H. in Bill Sheehan, 2005. Municipal Solid Waste Management and the Throwaway Society